Kako si sledijo vaši nazivi: novinar, dopisnik, igralec, prevajalec, pisatelj? Kateri je najbolj vaš?
Takole je videti, kot da zbiram nazive! A v resnici mi gre samo za čim širšo življenjsko izkušnjo. Rad široko zajemam svet – in vse, kar počnem, mi to omogoča. V različnih obdobjih življenja prevladujejo različna nagnjenja in trenutno se istovetim predvsem z dopisniškim delom, ki je seveda hkrati novinarsko in pisateljsko ter vsaj malo tudi prevajalsko, saj veliko večino svojih intervjujev sam tudi prevedem.
Vse zgoraj našteto povezujejo zgodbe – zakaj vas te fascinirajo?
Vsi poklici, ki ste jih prej navedli, imajo skupno točko: gre za vzpostavljanje poti, po katerih zgodbe potujejo do odjemalcev. To početje mi je v užitek in veliko zadoščenje. Veste, šele z zgodbami postane homo sapiens človek tudi v kulturnem smislu. Spomnite se na romane in članke iz črne kronike, ki ste jih prebrali, na pravljice in trače, ki so vam jih povedali, pa na predstave in filme, ki ste jih videli in so vas spremenili. Pri vsem tem gre za zgodbe, enkrat resnične in drugič izmišljene, enkrat konkretne in drugič abstraktne. Prek zgodb oblikujemo svoj svet spomina in razplastimo svoj čustveni svet – pač v tistih delih, kjer nimamo neposredne osebne izkušnje. Zato brez zgodb ni človeka.
Ste diplomirani igralec, enajst let ste bili član SSG v Trstu. Zakaj je potem prevladala odločitev za radio?
Tudi v letih, ki sem jih pretežno preživel na odru, sem ohranjal povezavo z mediji. Veliko sem ustvarjal na slovenskem radiu Trst A, že od študentskih let pa sem sodeloval z različnimi uredništvi RTV Slovenija. Hkrati je bil moj zaposlitveni položaj v igralskem poklicu razmeroma negotov, in ko sem utrpel par poškodb, sem se nekoliko zamislil glede varnosti in predvidljivosti, ki sem ju čedalje bolj potreboval. Bilo je še nekaj drugih razlogov – in bila je priložnost, ker je bilo vodilnim na Prvem programu Radia Slovenija takrat veliko do tega, da bi honorarno sodelovanje z mano razširili. In tako se je leta 2008 vse obrnilo.
Vam je kdaj žal, da niste ostali igralec? Vas odri še kdaj zamikajo?
Oh, kadar vidim dobro gledališko predstavo, bi bil z veseljem del nje! Ampak tudi takrat, ko slišim dobrega pianista, bi bil namesto njega za klavirjem; in ko obiščem kakšen očarljiv kraj, me tudi prime, da bi se nemudoma preselil tja. Toda to so hipne reakcije, na dolgi rok pa svoje odločitve ne obžalujem. Svoja leta na odru sem živel polno in raznoliko, ničesar nisem zamudil in sestopil sem na vrhuncu. Težko bi si želel lepšega zaključka tistega obdobja svojega življenja.
Kako je biti novinar v Rimu oziroma Italiji drugače od biti novinar v Sloveniji?
Če odmislim težave, ki jih je prinesla epidemija, je pri novinarskem delu v Rimu precej logističnih nevšečnosti. Mesto je veliko, javni transport pa škrbast, zato so transferji zamudni. Delo otežuje dejstvo, da se v Italiji pogosto menjajo vlade: z vsakim novim naborom ministrov se zamenjajo tudi poverjeniki za odnose z novinarji, zato moramo nenehno vzpostavljati nove stike, prek katerih pridobivamo informacije.
Drugačne težave imamo v Vatikanu: tam je vse dogajanje osredotočeno na majhen prostor, ki pa je zelo nezaupljiv. Večina informacij, s katerimi operiramo takrat, ko hočemo odkriti zaledne zgodbe, je neformalnih, zato veliko energije izgubimo s preverjanjem njihove verodostojnosti.
Kako res danes v vsej tej poplavi informacij najti, izbrati prave?
Tu vam bom postregel z zgodbo. Nedavno je med enim od »odpiranj« meje med Slovenijo in Italijo prišlo do precejšnje informacijske zmede. Predsednik italijanske vlade je vnaprej napovedal en sklop pogojev za vstop v državo; minister za zdravje je v zadnjem trenutku izdal uredbo, ki je uvajala drugačne pogoje od napovedanih; predsednik poslanske zbornice pa je domala vzporedno v intervjuju za neki avstrijski medij izrazil mnenje, da bi bilo potrebno nekaj tretjega. No, in pol dneva je po Sloveniji krožilo citiranje tega slednjega, s čimer se je ustvarilo prepričanje, da na meji velja režim, kot bi si ga želel slednji. Rezultat vsega je bila huda dezinformacija. Zakaj je prišlo do nje? Mogoči vzroki so trije: pomanjkanje znanja in izkušenj novinarjev, ki so se ukvarjali s to temo, lenoba pri preverjanju podatkov ali pa preveliko hitenje. Najprej je treba oceniti, ali je mnenje, ki ga nekdo izraža, sploh vredno pozornosti; v tem konkretnem primeru predsednik poslanske zbornice pač ne odloča o ničemer, zato je bilo njegovo mnenje nerelevantno. Nato je treba poiskati več virov: če je le mogoče, naj bodo primarni, in kadar gre za uredbe, odloke ali zakone, je pač najbolj zanesljiv Uradni list, kajne? Nazadnje si je nujno vzeti čas za preverbo vsega. Veste, enkrat v drugem razredu sem iz šole prinesel trojko in se razjokal, ker sem snov v resnici dobro obvladal, samo prehitro sem oddal izpolnjeno kontrolno nalogo. Takrat mi je mama rekla, naj naslednjič trikrat preverim vse, kar sem napisal, in ko bom prepričan, da nisem napravil nobene napake, naj preverim še enkrat. In to se me še danes drži.
Je v Italiji tudi tako nizek nivo komunikacije na družbenih omrežjih (pa tudi drugje) kot pri nas?
Rekel bi, da je v Italiji glede tega podobno kot v Sloveniji. Toda ne precenjujva pomena medsebojnega spletnega psovanja, pri katerem gre pač praviloma za razmeroma majhno skupino verbalnih ekstremistov, podprtih z nekaj sledilci in armado lažnih profilov. Veste, jaz sem glede spletnega izražanja mnenj in stališč izredno konservativen. Če bi bilo po moje, bi zahteval uvedbo posebnega uradnega certifikata z imenom in priimkom, in samo s tem bi se lahko posameznik udeležil spletnih debat ali odprl profil na družbenih omrežjih. Po voltairovsko sicer zagovarjam čim večjo svobodo govora za vse, toda za izrečeno in napisano mora vsak tudi prevzeti odgovornost.
Pri Italiji takoj dobimo asociacijo na mafijo. Ste imeli kdaj opravka z njo?
Zanesljivo, vendar pa neposrednega konflikta nisem imel. Recimo: v Rimu pravijo, da lahko na otoku Capri pustite denarnico na sedežu parkiranega avta in ga niti ne zaklenete, pa ne bo nič narobe – preprosto zato, ker je varnost turistov v interesu mafije, ki naj bi bila pomembno udeležena v kapitalu tamkajšnjih turističnih podjetij. No, če tiste denarnice nihče ne ukrade, pomeni, da imate pravzaprav opravka z mafijo, kajne?
Sam sem se nekajkrat znašel v položaju opazovanega, zlasti med snemanjem po revnejših četrtih Neaplja in ponekod v Kalabriji. To človek hitro začuti, in če si sam, je bolje, da kamero pospraviš. Agresije sem bil deležen enkrat samkrat, na cesti med polji v okolici Sabaudie pod Rimom, kjer smo snemali prispevek o suženjskem izkoriščanju indijskih delavcev na poljih veleposestnikov. V nekem trenutku se je avtomobil, v katerem smo bili štirje, znašel med dvema traktorjema, ki sta nas skoraj stisnila. Spustila sta nas šele takrat, ko smo poklicali karabinjerje.
Že pet let ste dopisnik iz Rima, tam ste bili tudi v času epidemije, iz česar je nastala knjiga Karantena. Rim. Kako danes, po enem letu, gledate na takratno dogajanje?
Kakorkoli obračate, je bil prvi val epidemije nekaj enkratnega in nepozabnega. Česa takšnega ne bomo doživeli nikoli več. In čeprav so bili meseci lanske pomladi zelo tesnobni, so bili hkrati tudi nadvse vznemirljivi. Prvi tedni epidemije so bili zelo dolgi, brez predaha, velikokrat sem bil povsem izmučen od dela.
Imel sem znova privilegij, da sem bil lep čas edini slovenski novinar na barikadah dogajanja. Ne razumite me narobe: v resnici si močno želim, da bi bilo v Italiji več slovenskih dopisnikov, saj kot specialist za radijsko in televizijsko poročanje izpustim iz rok marsikatero temo, ki bi zahtevala papir. Leto pozneje je epidemija del našega sistema: še naprej poročamo o njenem razvoju in posledicah, vendar je začetno vznemirjenje zamenjala naveličanost. To vam govorim kot novinar; če bi vam odgovarjal zasebno, bi dejal, da gre pri epidemiji za tragedijo od začetka do konca in da si ne želim ničesar drugega, kot da jo čim prej pustimo za sabo.
Znano je, da radi tečete. »Tek je bil žarek svetlobe in svobode,« ste rekli za tek med epidemijo. Kaj pa je danes za vas svoboda? Se je pojmovanje te morda po spremenilo epidemiji?
Predvsem epidemije še nismo pustili za sabo. Kaže, da se bomo kmalu vrnili v nekakšno normalnost, a nimamo še zagotovil. Zato bi bil glede tega previden. Glede svobode sem pa jaz zelo zahteven, veste. Samo dvakrat v življenju se mi je zgodilo, da sem v sebi začutil občutek popolne svobode. Bilo je v letu po maturi in pred začetkom študija, enkrat med štopanjem po Italiji in drugič med štopanjem po Južni Afriki. Obakrat sem za nekaj minut začutil izpraznjenost spomina, svežino lica in popolno razprtost življenjskih možnosti. Takrat sem si rekel, to je svoboda. Imel sem jih devetnajst. Nikoli pozneje se mi to ni več zgodilo.
Letos ste praznovali abrahama. Je to za vas velika prelomnica? Kako ste jo obeležili?
Jaz obeležim vsak svoj rojstni dan in petdeseti se mi ni zdel pretirano drugačen. V šali pravim, da sem si pošteno zaslužil vseh petdeset, tako da ni kaj obžalovati. Zabave za zdaj še ni bilo nobene, ker čakam, da bodo vsi moji ljudje precepljeni in bodo lahko med nazdravljanjem brez skrbi drug drugemu dihali v obraz.
