Ko smo Lainščku predlagali, da bi spregovoril o tem, ali so Cankarjevi Hlapci drama, ki še vedno opisuje politično razklanost Slovenije, se je zadržano nasmehnil. »Ko govoriš o Cankarju, vedno že govoriš o politiki,« je dejal.
Kako preživljate to težko obdobje?
Moram reči, da ga ob tej nagradi preživljam kar pestro. Zelo je dinamično, veliko snemanj in intervjujev imam na urniku. V tem času sem sploh nekako pozabil, da so meje med občinami zaprte. Razen kadar sem si pisal dovoljenja za inšpektorje in policiste. Ampak bolj sem se opremljal s papirji, manj je bilo policije. Glede tega torej ni bilo težav.
Imam sicer srečo, saj skozi mojo občino teče reka Mura, h kateri rad zahajam. Brez nje bi težko zdržal. Pravzaprav sem veliko v stiku z naravo, zdaj pa se je pokazalo, da se je ta stik še poglobil. K sreči nimam kakšnih drugih obveznosti, da bi pogosto prihajal v stik z ljudmi. Menim torej, da sem jo do zdaj kar dobro odnesel, ne smem se pritoževati.
Mi je pa veliko ljudi reklo, da je to najbrž idealen čas za pisatelja. Ampak samota in osama nista idealen čas za pisatelja, taka je pač moja izkušnja. Ne verjamem, da ptica v kletki najlepše poje. Ne vem, kdo si je to izmislil.
Kako ste občutili to, kar doživljajo ljudje?
Če sem povsem iskren, mislim, da se Slovenci odzivamo zelo podobno kot ostali. Oziram se na Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, manj na Italijo. So tudi razlike, vendar če bi gledali iz nekega visokoletečega letala, bi lahko ocenili, da se ljudje odzivajo podobno. Eni so na smrt prestrašeni, drugi se delajo junake, eni ukrepe zelo spoštujejo, drugi manj, tretji pa sploh ne. Tak odziv torej ni specifično slovenski.
Vem, da mediji želijo v ospredje spraviti vprašanje, zakaj imamo najstrožje ukrepe, pa smo v bližnji okolici najbolj prizadeti. Kolikor jaz spremljam, gre to z okužbami v valovih, v nekih svojih ritmih. Verjetno si niti stroka ni povsem na jasnem – saj se sproti uči. Če vlada preizkuša kakšen ukrep, to seveda občuti vsa država. Včasih je odločitev dobra in koristna, včasih se kaj ne zdi učinkovito, pa bi tudi vlada verjetno to najrajši popravila, ampak žal to tako ne gre.
Skratka, z neko širino poskušam na to gledati, z nekim razumevanjem in toleranco. Nisem strokovnjak za to bolezen niti o ničemer ne odločam. Poskušam pa biti razumevajoč državljan. Ta drobec lahko prispevam.
Če uporabim referenco iz Cankarjevih Hlapcev; tam je bilo ocenjeno, da smo Slovenci upogljivi pod bičem, da ne rečem za hlapce rojeni in hlapce vzgojeni. Smo še vedno takšni?
To je zelo težko vprašanje in se nanj da odgovoriti na več načinov. Mislim pa, da smo v obdobju slovenskega osamosvajanja na neki način pokazali, da ni tako. Tista drža je bila taka, da sem kot pripadnik generacije, ki je bila neposredno udeležena, ponosen nanjo. Bil je to lep trenutek v slovenski zgodovini, kulminacija nečesa, kar se je začelo že s pomladjo narodov pred davnimi leti.
Po takem zmagoslavju je verjetno nujno moralo slediti neko obdobje tranzicije, kakršnega zdaj žal doživljamo že 30 let. Vsekakor predolgo. Ni mi všeč, da nas je doletela vnovična politična razklanost, ki jo poznamo že iz prejšnjega stoletja, iz obdobja med obema vojnama. Ampak očitno je to nekako spalo pod kapo prejšnjega sistema. Kakor je spalo še marsikaj. Kdor pa je razklan na dvoje, je za polovico manj močan. Toda ta politična razmerja je skoraj nemogoče povezati z nacionalnim karakterjem. Bolj gre tu za vprašanje obnove demokracije.
Pravijo sicer, da kolikor dolgo zahajaš v neko depresijo, tako dolgo se iz nje običajno tudi rešuješ. Ampak zdaj je vendarle že čas, da se demokracija obnovi ali pač na novo zaživi. Vprašanje je. ali smo večinsko res že postali demokrati in ali je arhetipski Slovenec po svoji duši demokrat. Na to vam ne znam odgovoriti, ampak mi je vprašanje zanimivo …
Res ne vem, ali je tipični Slovenec demokrat … Ali morda vi veste?
Jaz sem skozi osnovno šolo šel v poosamosvojitvenem obdobju, takrat je celo uraden šolski kurikulum vseboval parole v smislu, da se Slovenci premalo upiramo, da smo hlapčevski, se ne postavimo dovolj zase. A danes se zdi, da se veliko upiramo, celo kljubujemo. Je prišlo do obrata?
Ves čas smo v spirali. Menim tudi, da se po njej ne spuščamo, temveč se vendarle nekako dvigamo. Slovencev nisem nikoli doživljal kot narod hlapcev, čeprav so mi to vztrajno poskušali dopovedati. Na eni strani so kajpada stereotipi, na drugi javno mnenje, nato pa je tisto, do česar pride človek sam. Moj pogled na to, kako živimo v Sloveniji in kdo smo, se vsekakor zelo razlikuje od pogleda, ki ga razbiramo iz medijev. Ta podoba iz medijev je drugačna, kot je moja. V življenju nisem veliko potoval, Slovenijo pa sem vsekakor prepotoval in si ustvaril drugačno mnenje. Iz javnosti veje vtis, da smo vase zagledani in ozkogledi. Pa zahrbtni, privoščljivi in tudi nevoščljivi. Ob branju spletnih forumov pa tako in tako dobiš občutek, da smo pravzaprav žleht in da bi vsakogar, ki malce »zaštrli«, najraje utopili v žlici vode. Ko pa greš potem med ljudi, srečuješ nekaj povsem drugačnega. To so ljudje, ki te sprejmejo, ti pomagajo, ki ti želijo dobro in te celo povabijo na dom. Smo torej povsem drugačni, kot si javno pravimo, da smo. Pa ne govorim le o ruralnem okolju, saj ne hodim le po vaseh, hodim tudi po mestih.
Pogosto se sprašujem, zakaj je ta naša podoba v javnosti tako prirejena. Mogoče so mediji res zazrti v politiko, ki je, kot sva že dejala, konfliktna. Po rumenih medijih, ki morajo bolj preživeti na trgu, pa je vse zreducirano na črno kroniko in afere. Dobre novice ne prihajajo na naslovnice. To je vsekakor dejstvo, ne vem pa odgovoriti, zakaj je tako.
Torej ni pokvarjena naša podoba, prej zrcalo, ki nam kaže našo podobo?
Da, tudi tako bi lahko rekli. In če nadaljujem to primerjavo – v zrcalu se zelo radi gledamo in se po tem običajno tudi ravnamo.
Pred kratkim je namreč psiholog Kristijan Musek Lešnik izpostavil raziskavo iz leta 1994, ki ugotavlja, da smo Slovenci nasprotje tega, kar nam kaže naša kultura; da smo zelo kljubovalni in da dvomimo o oblasti. Zakaj je danes način upora upor proti objektivnim pogojem te epidemije?
Neko nezaupljivost do politike odobravam. Razmišljam takole: večja ko bi bila ta nezaupljivost, več odgovornosti bi zahtevali od politike in ta bi bila boljša. V tem smislu je ta klena slovenska drža nekaj dobrega, to bi lahko prispevalo k temu, da bi bila celotna družba bolj demokratična. Ko pa se to radikalizira – verjetno me na ta način sprašujete zaradi drže v času boja z epidemijo – je lahko tudi kontraproduktivno. Zagotovo ni dobro, da smo ta boj z virusom politizirali. Verjetno smo tudi zaradi tega manj uspešni.
Logično bi mi bilo, da bi mi o tem, kako poteka epidemija in kako naj se z njo borimo, govorila neka avtoriteta s področja medicine. Če bi to na tak način prihajajo do mene, je zelo velika verjetnost, da bi to bolj poslušal. Zdaj pa je celotna zgodba spolitizirana in ljudje, kolikor pač opažam, to tako tudi sprejemajo. Zdi se, kot da celo s tem, ali nosiš masko ali je ne nosiš, izražaš politično prepričanje. To zagotovo ni dobro. Maska je verjetno zato, da se zaščitiš z njo.
Da z njo zaščitiš drugega, pravzaprav.
Če smo zelo dosledni, ja, da zaščitiš drugega. Maska je pravzaprav nekako simbol tega, da dvigneš zastavico in poveš, da spoštuješ ukrepe.
Ta arhetip je namreč prisoten tudi v zgodbi Martina Krpana, ki se ga spominjamo selektivno. Kot možakarja, ki je tovoril sol, a ta sol je bila angleška sol – soliter. Ko je rešil cesarja pred nadlogo Brdavsa, je zahteval le eno stvar – svoboščino, da izgubi status tihotapca.
Da, Martin Krpan je zanimiv lik, zgovorno duhovno bitje. Vemo, da nikoli ni živel, pisatelj si ga je izmislil, a vzeli smo ga za svojega, ker smo se z njim identificirali. To potrjuje mojo trditev, saj se nismo identificirali z nekim revčkom. Res je bil »švercer« in res je tovoril nekaj, iz česar se da izdelati razstrelivo. Ni tako nedolžen, kot je videti. Pa vendar, nekako ga imam rad.
Med osamosvojitvijo smo se vsekakor uprli številčnejši vojski in zmagali. Ne samo v smislu, da znaš biti pokončen, ampak tudi v smislu, da znaš stopiti skupaj, smo se izkazali. V Slovencih torej je tudi nek drug potencial, kot nam ga kaže ogledalo.
Ali so osebne svoboščine tista stvar, ki je Slovencu najbolj pomembna?
Ne bi več govoril v splošnem, zagotovo pa je to nekaj, za kar se zavzemam in si za to vse življenje prizadevam. Rad imam tudi ljudi, ki si upajo reči ne, ne maram pa tistih, ki v sebi mislijo ne – pa rečejo ja. Še manj pa maram tiste, ki vse sprejmejo in se z vsem strinjajo. Mogoče imamo Slovenci problem s tem, da si ne upamo na glas reči, ko mislimo ne. Seveda pa je takšna pozicija nevarna za dušo in posledično telo.
Ampak pogovarjava se v času pandemije in virusa, to ohraniva nekako v mislih. Zdaj mnoge reči nujno potekajo drugače in mislim, da ni pravi trenutek za pogovor o tem. Bolj od vsega si zdaj želim, da bi kmalu premagali virus in zaživeli običajno življenje.
Med formativnimi kulturnimi deli za Slovence je bil film Outsider. Njegov temeljni motiv je bil upor proti oblasti, ki je nekako definiral generacijo, ki je dorasla v osemdesetih. Bi ocenili, da še vedno živimo v okvirju, ki ga je zastavila ta generacija, in kakšen je ta okvir?
Če sem povsem iskren … Pred desetimi leti sem se srečeval z dijaki, ki so pisali maturitetne eseje o mojem romanu Ločil bom pšeno od valov. Veliko smo se pogovarjali in iz teh pogovorov sem razbiral, da jim temeljne civilizacijske vrednote veliko pomenijo. Vedeli so, kaj je dobro, kaj je slabo, kaj ljubezen in kaj svoboda, na vse to so prisegali in se tega oprijemali. Potem se mi je spontano zareklo, da ne razumem, kako so lahko starši, ki so praktično zavozili državo, ki so uničili in razgrabili materialni in duhovni kapital slovenske osamosvojitve, vzgojili tako normalne otroke. Pozneje sem veliko razmišljal o tem.
Mislim, da se je tej moji generaciji, ki je odraščala v komunizmu, v tistem enopartijskem enoumju in sistemu vrednot, ko je stopila na pot demokracije in mnogih možnosti, rahlo zavrtelo v glavi. Mnogi so postali plenilci. Rekel bom v šali, ampak mnogi moji znanci so po nekem naključju sodelovali pri teh lastninjenih, v teh procesih tajkunizacije, tako da mi je žena nekoč rekla: »Vsi se znajdejo, le ti se ne znajdeš.« (smeh) Res se nisem znašel, saj se nisem niti želel, ampak kaj je sledilo potem. Veliko tega nagrabljenega kapitala je bilo kar tako raztresenega. Mnogi so zaplavali, zdaj pa so brez denarja in brez idej. Tudi sanje o uspešnem podjetništvu so poskrbele za veliko nesrečnih usod.
Zanimivo pa je, da se je velik del te moje generacije obdržal v politiki. Pa ne govorim o levih ali desnih, govorim o vseh, ki so po mojem mnenju ostali predolgo. Če smo imeli neuspešno tranzicijo iz prejšnjega sistema, imamo gotovo tudi neuspešno tranzicije oblasti na naslednje generacije. Po moje bi morali biti mnogi moji vrstniki že modreci, aktivno politiko pa bi morali prepustiti mlajšim. Tako si jaz to zamišljam. Ampak to je le mnenje nekega pisatelja, ki ste ga pač povlekli za jezik. Karkoli že rečem, bodo šle reči svojo pot. Mlade generacije si bodo morale svojo vlogo v politiki šele izboriti.
Nekoč so pesniki imeli status ljudi, ki so gradili jezik in ustvarjali kolektivno identiteto. Je to danes še mogoče?
Verjamem v pesniško resnico o tem svetu. Mislim, da je to edina resnica, s katero se ne da manipulirati in jo prirejati. Kaj s tem mislim? Na izročilo sveta, ki potuje skozi stoletja z miti, legendami, pravljicami, zgodbami, literaturo in tihotapi skozi čas vrednote. Prepričan sem, da tudi v tem času zgodbe potujejo in bodo potovale še dolgo. Dokler bo tako, bomo po človeško bivali na tem svetu. Potem pa ne vem …
Svoj čas sem bil zelo angažiran, v nekem trenutku pa sem spoznal, da je danes največji angažma v tem, da si upaš govoriti o ljubezni. In to brez ironije, cinizma, distance. Svet je namreč ves čas na tehtnici dobrega in zla – zlo ga vleče navzdol, in že ko mislimo, da ga bo dokončno povleklo v brezno brezupa, dobro to tehtnico spet izravna. Na strani dobrega pa zagotovo pomaga edino ljubezen. Skozi vso zgodovino nismo iznašli nič drugega. Zato ni naključje, da tudi vse religije postavljajo v središče svojih oltarjev ravno ljubezen.
Pred leti sem spontano parafraziral Johna Lennona in dejal: »Dajmo priložnost ljubezni.« Bolj ko to ponavljam, bolj se mi zdi res edina priložnost. Miru nismo dali priložnosti, Lennon je mrtev, svet pa je sredi nesmiselnega spopada vseh z vsemi. Bojim se, da če ne bomo dali priložnosti ljubezni, bomo že kmalu živeli v povsem odtujenem svetu.
Res je, da pišem le še ljubezensko poezijo, ki jo bere veliko ljudi, in vidim, da mislijo enako. Teh ljudi tudi ni na naslovnicah, ampak kamorkoli grem, naletim nanje. To mi pomaga ohranjati upanje.
