Kot direktor fotografije je Ivan Marinček posnel 17 celovečernih igranih filmov, njegova filmografija pa obsega več kot 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov. Pri zgodnejših filmih je sodeloval tudi kot montažer, nekatere med njimi je režiral sam.
Leta 1948 je sodeloval pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji, bil je direktor fotografije prvega slovenskega dokumentarnega filma v cinemaskope formatu Štehvanje (1959), prvega slovenskega kratkega barvnega filma Ob žici okupirane Ljubljane (1959), prvega slovenskega celovečernega barvnega filma Srečno, Kekec! (1963), prvega slovenskega igranega filma v cinemascope formatu Ne joči, Peter (1964) in prvega slovenskega barvnega filma v cinemaskope formatu Amandus (1966). Prav tako je kot direktor fotografije, ponekod tudi kot montažer, med drugim sodeloval pri celovečernih filmih Kekec (1951), Jara gospoda (1953), Trenutki odločitve (1955), Deveti krog (1960), Veselica (1960), To so gadi (1977). Ob slovenskih in jugoslovanskih je snemal tudi koprodukcijske celovečerne filme, s katerimi si je nabral neprecenljive izkušnje, denimo pri filmih Dalmatinska svatba (1953), V začetku je bil greh (1954) in Ko pride ljubezen (1957).
Največ celovečernih filmov je posnel z režiserjem Francetom Štiglicem – kar 8, ta ga je povabil tudi k snemanju (najbrž) prve slovenske televizijske nanizanke VOS (1956) in mladinske nadaljevanke po Ingoličevem romanu Mladost na stopnicah (1973).
Leta 1960 je za fotografijo v filmu Deveti krog režiserja Franceta Štiglica prejel nagrado zlata arena na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju. Leta 1995 sta bila z Dušanom Povhom prva prejemnika Badjurove nagrade za življenjsko delo na filmskem področju, ki je najvišja slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture. Leta 2016 pa je prav tako za življenjsko delo prejel še iris, nagrado Združenja filmskih snemalcev Slovenije (ZFS).
