O antologiji
Pesem sem, ki sta jo uredila z Igorjem Saksido, da bi poezijo približala mlajšim bralcem: »Izkazalo se je, da to niti ni tako preprosto. Obstaja ogromno izjemne poezije, a pesmi, ki so obenem dovolj preproste in izjemno pretanjeno globoke, je mnogo manj. Več let sva zbirala in prebirala ter se na koncu odločila za zelo oseben, subjektiven kriterij. Odločala sva se po instinktu za pesmi, ki so se tudi naju dveh najbolj dotaknile, in ob tem upava, da je iz knjige čutiti ljubezen do poezije. Z virusom poezije želiva namreč okužiti čim več bralk in bralcev.«
Veliko potuje. Gostoval je v več kot 40 državah. Iskre, ki se vžigajo v njem, nam podarja v romanih, esejih in pesmih. Več pesniških zbirk je že napisal in ne neha verjeti, da na vsakega od nas nekje na skrivaj čaka pesem, ki mu bo všeč.
Zakaj po vašem nekatere poezija začara, drugih pač ne?
Kot bralci smo zelo različni in vsak od nas ima svoje tekste, ki ga ali jo »zadenejo«. Gre za radovednost in izostritev bralnega okusa. Za to, da nam je tudi tisto, kar ni ravno »naše«, mogoče zanimivo in nas ne odvrne od iskanja tistih nekaj knjig in pesmi, ki nam bodo spremenile življenje. Kajti za to v umetnosti gre: da spreminja, sooblikuje naša življenja. Brez tega umetnost in poezija nimata smisla. Ko so nekoč vprašali Davida Bowieja, kaj bi rekel tistim, ki ne berejo, se je Bowie, ki je sicer oboževal literaturo, nasmehnil in rekel: povedal bi jim, da so zamudili nekaj zelo pomembnega v življenju. Ne sprejemam, da nekoga poezija ne more začarati. Mogoče ga ne začara Shakespeare, mogoče ga ne začara Šalamun, a to še ne pomeni, da ga nekje na skrivaj ne čaka neka pesem, ki se mu bo zdela »fajn« ali celo več kot le to.
Kako začeti brati ali morda pisati pesmi? To je pogosto vprašanje ljudi, ki si želijo pisati.
Tako, da odpreš knjigo pesmi, bereš in se sproti odločaš, kaj ti je všeč in kaj ne, kaj te vleče in kaj ne. In za njo odpreš drugo in potem tretjo ter iščeš, kje uživaš. Branje odpira svetove, navdušuje in izziva, to je neizogibno. Najtežje je začeti. Začnemo tako, da se nehamo spraševati po začetku in končno začnemo.
Ob pesmih tudi pesnik, kot ste vi, kdaj pa kdaj ostane brez besed. Kot recimo ob Minattijevi zimzeleni Nekoga moraš imeti rad. Kaj je za vas dobra pesem?
Saj to je tako krasno, da nobena definicija pesmi ni res zadovoljiva. In da ni najboljše, popolne pesmi. Takoj se bo pojavila kakšna, ki bo vse doslej prebrano postavila na glavo. To je živa moč poezije in literature, da ve več od pesnika, več od bralca, več od učiteljice in profesorja, da je neke vrste izjemna možnost, neizčrpna zaloga hrane in energije za naše življenje.
Je ključno brskanje po sebi, skakanje čez robove, širjenje obzorja, da te pesmi hranijo?
Pesem je neke vrste zaupni prijatelj, ki točno ve, kdaj nam mora zašepetati v uho. Vse drugo, poglabljanje vase, igra, eksperiment, pride kasneje.
Kaj lahko starši najstnikov, generacija naših mam in babic, očetov in dedkov še naredimo za to, da slovenska beseda preživi, da pesem preživi in se ne neha rojevati?
Si predstavljamo, da ostanemo brez jezika? Da nehamo govoriti? Kako bi to bilo? Mislim, da bi bilo življenje zelo zelo težko in bi si brž začeli izmišljati kašno drugačno obliko komunikacije. Ker pa govorimo, ker večinoma še zmeraj znamo pisati in brati, vemo, da jezik ni en sam. Jezik je lahko omrtvičen, instrumentaliziran, kot recimo v reklamah, političnih govorih, v dokumentih ali jeziku sodišč. Obenem pa vemo, da jezik lahko oživi in ima v teh redkih trenutkih čudežno, šamansko moč. S pravo besedo lahko pridemo blizu sočloveku. Prava beseda lahko odpre vsaka vrata in spremeni našo prihodnost. Zato je zelo smiselno, da ob vsakodnevni uporabi omrtvičenega, pragmatičnega jezika, s katerim kupujemo in prodajamo, urejamo in izrekamo floskule, vsake toliko preberemo kako pesem. Pesmi so namreč obenem najbolj svobodne in nepredvidljive. Nekako tako kot oblaki na nebu. Včasih pogledamo gor in je tam kak res poseben oblak, pa se največkrat ne zavedamo, da je to edini tak oblak na vsem svetu in da je tam samo zaradi tega trenutka. Zelo škoda bi bilo, če bi dušico, ki jo potihoma nosimo in nenehno trpinčimo v sebi z raznimi zakoni in pravili ter prepovedmi, držali venomer proč od neba.
_________________________
O poeziji: »Poezija ni nekaj staromodnega, zatohlega, marveč nepogrešljivo dnevno gorivo ali hrana za milijone ljudi po vsem svetu vsak dan. Poezijo smo preobremenili s stereotipi in zdaj je napočil čas, da z njimi pometemo. Zase in za druge moramo očistiti naš odnos do nje in jo vzeti kot izjemen dar ter spodbudo za ustvarjalnost. Mladi, ki radi poslušajo rap, dobro vedo za potencialno moč izgovorjene besede. Od tod do verzov na papirju je le še korak.«
O dobrih učiteljih: »Učitelj lahko pomaga tako, da z veseljem deli svojo ljubezen do pesmi, ki jih sam ljubi. Zatakne se seveda pri tem, da tudi učiteljev ni nihče tega učil, učni načrti in eksterna preverjanja pa jim to pogosto onemogočajo. Za demotivacijo pri prebiranju literature niso zmeraj krivi učitelji, pogosto je nad njimi sistem. Učitelji so krivi, ker se mu vdajo in ne protestirajo kar se da naglas! Za izpitne komisije bo dober učitelj tisti, ki bo učence prisilil, da se bodo napiflali. Mogoče ima to smisel pri kemiji. Pri literaturi pa to pomeni dolgoročno smrt bralcev, sistematično vzgajanje mladih, ki prezirajo in intimno sovražijo poezijo, literaturo, branje. Zakaj? Ker je edini stik, ki so ga morda imeli s poezijo, slonel na prisili in načinu posredovanja, ki je sprt s poezijo.«
O »nasilju« z branjem nad mladimi: »Za nasilje z nedostopno poezijo sploh ne vidim nobenega smiselnega razloga. Naše šolstvo sloni na drilu, na piflarskih dejstvih, ki se jih da eksterno preverjati. Kako boste eksterno preverjali čustveni stik, iskro, ki se zgodi, ko preberemo kako pesem, ki nam globoko sede in nam govori intimno pomembne reči? Pri umetnosti se pri eksaktnosti seveda zalomi. Cilj učenja literature in prebiranja poezije bi moral biti postopoma zgraditi interes, ljubezen do branja pesniških besedil, spodbujati alternativne oblike mišljenja o literaturi, ustvarjalnost, ne pa da se preverjajo letnice smrti nekega pesnika in definicija endekasilaba.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
