O ženi: Ne zaslužim je
»Moja žena mi je dobesedno 'prišla v kader'. Jaz sem stal za kamero in snemal tiskovno konferenco, ona je spremljala soprogo Jaserja Arafata in se mi dobesedno sprehodila pred kamero. A ni to romantično, da režiserju žena pade v kader? (smeh) Angel v beli tuniki. Bil sem očaran, saj je bila in je še vedno prava lepotica. Imava pet otrok. Kar pomeni, da je seks odličen. (smeh) Je pa tudi zelo dobra ženska. Deset let sva živela v Parizu, ko pa je moja mama zbolela, je rekla: 'Ni kaj, jutri začnemo pakirati, gremo v Sarajevo.' In v nekaj dneh smo spakirali in odšli, kot da sploh nikoli nismo bili v Parizu. Niti ozrli se nismo. Rad imam Sarajevo, vendar ni Pariz. Takšna je moja žena. Takšnih ni veliko. Je veliko boljši človek od mene, v vseh pogledih – je pametna, lepa in čudovita. Ne zaslužim si je. Osemnajst let se zbujam z njo in vsako jutro si rečem: Lepo mi je tukaj. V Sarajevu je odprla šolo Montessori in zdaj bo še kolidž. V tem je našla smisel. Obkrožen sem z ljudmi, ki me navdihujejo. Imam srečo.«
O petih otrocih: Nimam težav z nespečnostjo
»Ja, imam jih z isto ženo, kar ni težko, če najdeš pravo osebo. Veliko se ukvarjam z njimi in mislim, da sem kar dober oče. Zvečer se na kolenih s težavo priplazim do postelje, se zrušim vanjo in že spim – če ima kdo težave z nespečnostjo, mu lahko posodim svoje otroke. (smeh) Čeprav sem bil, ko smo smučali v Švici, sam z njimi, z vsemi petimi hkrati, pa nisem imel nobenih težav. Koliko so stari? Hm, štiri, sedem … osem, enajst, trinajst.« (smeh)
O življenju v Parizu: Rajši sem v Sarajevu
»Z ženo sva v Parizu živela deset let, ker je bilo to mesto najbolj filmsko po belgijskih, Francija pa tudi podpira tujo kinematografijo, zato je bila izbira čisto naravna. Vendar je bilo le prvo leto tisto pravo, pariško, z ogledi muzejev in galerij, sprehodi in večerjami, potem pa se je že zgodila Nikogaršnja zemlja. Prišel je tudi prvi otrok, nato drugi, zaprla sva se in naslednjih osem let živela z ritmom otrok, ko menjavaš plenice in jih voziš k zdravniku, jih daješ spat in se ves dan ukvarjaš z njimi ter postaneš njihov servis. Tako mi je bilo pravzaprav ljubo, ker smo ga pred sedmimi leti zapustili in šli v Sarajevo. Sarajevo je majhno, vse opraviš peš, v Parizu pa sem tri ure na dan preživel v avtu. Tega ne maram.«
O oskarju: Pomen dojameš šele s časom
»Lepo ga je bilo držati v roki. Šele po nekaj letih dojameš, da si dobil eno najpomembnejših nagrad na svetu. Vse se je dogajalo z neznansko hitrostjo. Pred petnajstimi leti sem z Dunjo Klemenc sedel prav v tem hotelu. Rekel sem ji, da bi rad posnel film, povedal zgodbo o Bosni in Hercegovini. Film je dobil 67 nagrad, vsak teden smo dobili kakšno. Na koncu sem bil že utrujen od vsega, od promocije, potovanj, intervjujev, istih vprašanj.«
O obremenjenosti z oskarjem: To je breme, ki bi ga rad nosil vsak
»Ne, prav nič nisem obremenjen z oskarjem, češ, že moj prvi film dobil toliko nagrad, zato jih mora še drugi ali tretji. Oskar je breme, ki bi ga rad nosil vsak režiser. Fino je, da se je zgodilo, vendar filme snemam zato, ker jih rad snemam in ker čutim potrebo po tem, da nekaj povem, ne pa zato, da bi dobil kakšno nagrado. Super je, če jo dobiš, a to ni najpomembnejše, čeprav je res, da je veliko laže delati, potem ko dobiš oskarja – zaradi distribucije filmov. Vse filme, ki sem jih naredil po oskarju, so distribuirali od Brazilije do Japonske. Vrtijo jih po vsem svetu, to pa je želja vsakega režiserja. Ne mislim pa, da sem zato kaj več. Dobil sem ga, zgodilo se je, super je – in zdaj gremo naprej. Ne delam cirkusa iz tega.«
O slavi: Nič glamuroznega
»Še vedno se mi zdi čudno, če me kdo prepozna. Živim normalno življenje. Čudili bi se, kako dolgočasno. Nimam jahte, zasebnega letala, formule ena. Zjutraj vstanem in peljem otroke v šolo. Ali jim naredim večerjo. Nimam glamuroznega življenja.«
O dvojnem državljanstvu: Praktično
»Res je, imam belgijsko in bosansko državljanstvo. Belgijci so mi ponudili svoje, ker sem tam doštudiral filmsko umetnost. Na to gledam povsem praktično: zato laže potujem. Z belgijskim potnim listom za veliko držav, ki jih obiščem, ne potrebujem vizuma, kar mi olajša življenje, kakor mi ga je pred kratkim, ko sem bil v Marakešu.«
O ponosu staršev: Ko otroku uspe
»Oče je bil najbolj ponosen name, ko sem dobil oskarja. To je zelo lepo. Vendar sem moral postati starš, da sem se zavedel, kako lahko otrok osreči starše. Šele zdaj, ko imam svoje otroke, vem, koliko mi pomeni vsak njihov uspeh. Danes sta moja oče in mama žal kar bolna.«
O klavirju: Kavarniški pianist
»Ko sem bil mlajši, sem se ukvarjal z resno glasbo, s klasiko. Bil sem zelo dober pianist, zdaj pa sem bolj 'kavarniški', ker se s tem ne ukvarjam dovolj. Izgubil sem tehniko. Zdaj igram več instrumentov, včasih ustvarjam tudi glasbo za svoje filme.«
O Micku Jaggerju: Majica brezplačno
»To majico Rolling Stonesov je Đuro nosil v filmu, ker smo takrat v Sarajevu vsi nosili allstarke, kavbojke in kakšne takšne majice. Ko je srbska vojska začela napadati Sarajevo, smo mesto res branili v takšnih oblačilih. Jaz nisem poznal pravnih zadev, avtorskih pravic. Ko smo posneli film, se je tako izkazalo, da nismo imeli avtorskih pravic, da lahko to majico nosimo v filmu. Kaj zdaj? Kat Villers nam je v Londonu organizirala projekcijo filma za Micka Jaggerja. Prišel je, si ogledal film in rekel: 'Brezplačno je.' Ni hotel denarja. Tu je Mick Jagger pokazal, da je velik. In zato ga imava z Đurom rada. Đuro ima rad Keitha Richardsa, jaz pa Micka.«
O Rogerju Watersu: Nisem ga prepoznal
»Na večerji s slavnim piscem Paulom Coelhom sem sedel za isto mizo z Rogerjem Watersom iz skupine Pink Floyd. Nisem ga prepoznal. Vprašal sem ga, s čim se ukvarja, pa je rekel, da z glasbo. S kakšno glasbo, sem hotel vedeti. 'S Pink Floydi.' Roger Waters je sedel ob meni, jaz pa nisem vedel, da je to on. Glasbo Pink Floydov poslušam vse življenje, vendar nisem ugotovil, da je to on! Bilo me je sram, opravičeval sem se mu, mu govoril, kako imam rad Floyde. Celo pel sem mu njihove pesmi, da ga prepričam. Zapel sem mu Wish you were here, pa je rekel: 'Dobro, saj ni pomembno.' Potem sem mu hotel zapeti še več. Zapel sem mu Shine on you crazy diamond, pa je rekel: 'V redu, no, zdaj večerjamo. Saj ni pomembno, nisi prvi, ki me ni prepoznal. Se zgodi.' Znan sem po tem, da nisem diplomatsko izobražen. Tudi neke nemške manekenke nisem prepoznal – še zdaj se ne spomnim njenega imena. Vprašal sem jo, s čim se ukvarja. In se sploh ni hotela pogovarjati z mano. Žena pa mi je rekla: 'Idiot, kaj si jo vprašal.' Moja žena vse pozna in vse ve, kdo se je s kom poročil, se od koga ločil. Jaz pa nimam pojma o tem.«
O Tanji Ribič: Ona je Bosanka
»Tanja je Bosanka, samo vi tega ne veste, ona pa ne sme povedati! Če se to razve, ji bodo vzeli slovenski potni list. (smeh) Nobena Slovenka ne zna speči 'sirnice' pa krompirjeve pite pa bučkine in še kakšne pite tako kot ona! Moj oče je imel od nekdaj rad Slovence in Slovenijo, jaz pa sem jo zasovražil, ko sem prvič prišel sem. Prodajalka vozovnic na železniški postaji me ni hotela niti slišati, ker sem govoril hrvaško, to pa je bilo tik po vojni. Nato sem jo nagovoril v angleščini in sem dobil karto. Potem se je Slovenija spet odprla, posnel sem Nikogaršnjo zemljo in od takrat se spet rad vračam v Slovenijo.«
O Branku Đuriću - Đuru: Res ga imam rad
»Ko sem pisal scenarij za Nikogaršnjo zemljo, sem ga pisal za Đura. Občudoval sem ga že v Top listi nadrealistov, v kateri je pokazal smisel za humor in improvizacijo. Humor je lezel iz vsake pore njegovega telesa. Rad ga imam kot človeka, ne samo kot igralca. Ko ga vidim na ulici, me obsije sonce, srečen sem. Ker je prekrasen človek. Če ne bi privolil, da bo igral v filmu, Nikogaršnja zemlja ne bi bila Nikogaršnja zemlja. Sploh je ne bi bilo. Nikoli si nisem mogel predstavljati, da bi to vlogo lahko odigral kdo drug. V njej sem videl le njega, s to resnostjo in humorjem obenem. Sva prijatelja. Kadar koli se oglasim v Sloveniji, se druživa. Je zelo zabaven, zanimiv in karizmatičen človek, vendar prav nič vzvišen. Vedno je enak. Zelo ga imam rad, res ga imam rad. Kadar sva skupaj, se samo smejeva. Humor 'proizvajajo' samo najinteligentnejši ljudje na svetu. On v vsem vedno najde dobro stran – to je Đuro.«
O dokumentarcu Epizoda v življenju zbiralca železa: Razjezil sem se
»O tem sem bral v časopisu, razjezil sem se in šel spoznat te ljudi. Pa smo posneli film. To je to. Filme sem začel snemati v vojni in to je bilo neko logično nadaljevanje. Ta dokumentarec sem moral posneti. Ko sem izvedel za tragično, neverjetno zgodbo Rominje, ki so ji odrekli operacijo, s katero bi iz nje odstranili mrtvega otroka, ker ni bila zdravstveno zavarovana, sem šel do teh ljudi, da bi jih spoznal. Bil sem šokiran, pretresen. Želel sem pomagati. Takšne stvari se lahko zgodijo samo v Bosni. Pri nas je vse mogoče.«
