Kriminalisti so med preiskavo ugotovili, da naj bi se premoženje nekdanjega direktorja Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) Uroša Rotnika nepojasnjeno povečalo na 14 milijonov evrov, kar naj bi bilo povezano s tem, da je izvajalcu projekta šesti blok Alstom Power omogočil premoženjsko korist v višini več kot 284 milijonov evrov. Vrednost investicije v šesti blok se je iz ocenjenih 650 milijonov evrov več kot podvojila na 1,428 milijarde evrov.
Kako je do tega prišlo, je v knjigi NepoTEŠeni (2017) izčrpno popisal novinar portala Necenzurirano.si Primož Cirman. Izvirni greh je bila izbira bloka s 600-megavatno močjo. Na ta način so snovalci v osnovi izločili tri od štirih možnih tehnologij in kot dobavitelja favorizirali Alstom. Prva predinvesticijska zasnova, ki jo je TEŠ izdelal leta 2005, je omenjala več različic moči, ki so se gibale med 450 in 600 megavati. Pri projektiranju so nato ugotovili, da je za TEŠ »optimalna varianta« z močjo 500 megavatov, s čimer so že izločili tri tehnologije od štirih. Takrat je postalo jasno dvoje – prvič, da so v TEŠ že takrat močno zožili nabor ponudnikov opreme, in drugič, da bo moč novega bloka avtomatično precej višja, kar bo projekt podražilo.
Rotnik je že leta 2005 na eni od sej nadzornega sveta TEŠ dokaj odkrito navijal za blok s 600 megavati, pri čemer se ni oziral na predinvesticijsko zasnovo, ki je dajala prednost 500-megavatnemu bloku. Iz zapisnikov seje ni razvidno, da bi Rotnik nadzornike na to opozoril. Na nerentabilnost 600-megavatnega bloka je takrat opozorilo tudi podjetje Elek svetovanje, ki je delalo študijo o vključitvi šestega bloka v elektroenergetski sistem. Povzeto so ugotovili, da zanj ni na voljo dovolj domačega premoga, hkrati pa TEŠ v daljinsko omrežje ni povezan z dovolj močnim daljnovodom, zato bi bilo (ob izgradnji 600-megavatnega bloka) treba zgraditi tudi nov daljnovod.
Šesti blok TEŠ se je pred javnostjo cinično utemeljeval z delovnimi mesti za rudarje velenjskega premogovnika. Odgovorni za njegovo izgradnjo so podvojili njegovo ceno, zdaj pa proizvaja izgubo, zato je želel v njem sežigati smeti, a so na očeh javnosti ugotavljali, da to ni mogoče. Nekateri bi radi videli, da termoelektrarna svoja vrata zapre že v tem desetletju.
Ključno vlogo pri tem žongliranju z megavati je imelo zasebno podjetje CEE, za katerega Cirman ocenjuje, da je iz ozadja vleklo vse niti. Prokurist podjetja CEE je bil Jože Dermol, danes eden od 12 obtoženih. Kasneje se je izkazalo, da je podjetje CEE prek Petra Kotarja, največjega lastnika podjetja CEE, povezano z Alstomom, s katerim je Kotar poslovno sodeloval. Pozornost kriminalistov je zlasti pritegnil sestanek v Gradcu leta 2006, kjer so za isto mizo sedeli Rotnik, Kotar in Josef Reisl, visok predstavnik avstrijske podružnice Alstoma, danes med obtoženimi. Strokovne komisije, ki bi morale sprejemati dejanske odločitve o velikosti bloka, o tem sestanku niso vedele ničesar.
Lobist Kotar naj bi si naklonjenost kupoval z dragimi avtomobili
Ključno povezovalno vlogo naj bi imel lobist Kotar, ki naj bi svoj vpliv pri direktorjih podjetij v slovenski energetiki utrjeval z ugodnimi lizingi za avtomobile višjega razreda, ki jih je uvažal prek svojega podjetja Sol Intercontinental. »Eden od nekdanjih direktorjev energetskega podjetja v državni lasti mi je pred leti povedal, da so ga že kmalu po nastopu funkcije na mizi čakali avtomobilski ključi,« to opisuje novinar Cirman, ki ob tem poudarja, da gre za anekdotične zgodbe. Kotarjevo podjetje Sol Intercontinental naj bi imelo v lizinškem razmerju več kot trideset avtomobilov, po zaslugi dobrih zvez na Novi Ljubljanski banki pa je lahko termoelektrarnam, s katerimi je sklepal posle, ponujal ugodne plačilne pogoje. Kriminalisti so med preiskavo ugotovili, da je imel Kotar na voljo tudi večje količine denarja.
Preiskava je prav tako pokazala, da je bilo Kotarjevo podjetje Sol Intercontinental v pogodbenem razmerju s podjetjem Alstom Prom, s katerim je med letoma 2006 in 2009 sklenilo tri svetovalne pogodbe. Alstom Prom se je kasneje znašel v preiskavi zaradi izplačevanja podkupnin v več državah.
Alstom naj bi imel dostop do notranjih informacij o razpisu
Kasnejši direktor TEŠ Simon Tot je ocenil, da je bila glavna napaka projekta šesti blok, da se je iskal en dobavitelj, ki bi dobavil blok s kotlom in turbino-generatorjem. To pomeni, da so iskali dobavitelja, ki bi oboje dostavil v paketu, s čimer so izločili podjetje Siemens.
Pogoji dobave so bili tako pisani na kožo Alstomu. Ob tem je bilo zelo verjetno, da je imel Alstom poleg vseh poslovnih in osebnih povezav v Sloveniji dostop do notranjih informacij o razpisu in tehničnih specifikacijah. »Da je bil Alstom izbran kot najugodnejši ponudnik, naj bi Uroš Rotnik dosegel tako, da se je s Petrom Kotarjem in Boštjanom Kotarjem predhodno dogovoril, da bodo delavci podjetja CEE s svojim strokovnim znanjem in svetovanjem poskrbeli, da bo razpisna dokumentacija za izbiro sposobnih ponudnikov in dobavo glavne tehnološke opreme za blok šest (…), ter strokovna poročila o oceni prijav za sposobnost dobave in rezervacijskih pogodb pripravljeni na način, da bo izbran Alstom kot edini primeren in najugodnejši ponudnik,« je leta 2013 zapisalo specializirano državno tožilstvo v predlogu za hišno preiskavo.
Tudi Komisija za preprečevanje korupcije je ugotavljala, da je bila Alstomova ponudba dražja od Siemensove, da je terjala nakup dodatnega pretvornika in da je bil dvojni dimno-zračni trakt nepotreben strošek.
So bili fantje iz Slovenije naivni ali skorumpirani?
Tožilstvo je obtožnico vložilo zoper že omenjenega Rotnika, vodjo projekta TEŠ 6 Bojana Brešarja, lobista Petra Kotarja in njegovo podjetje Sol Intercontinental, direktorja podjetja CEE Boštjana Kotarja, zaposlene iz Teša Jožeta Dermola, Darka Weissa in Mirana Lebna, vodjo prodaje elektrarn v družbi Alstom Power Franka Lehmanna, nekdanjega izvršnega direktorja Alstoma Austria Josefa Reisla, finančnega strokovnjaka Bogdana Pušnika ter davčnega svetovalca Darka Končana. Obtoženo je tudi francosko podjetje Alstom Power.
Prišli smo do sklepnega dejanja zgodbe šestega bloka. Leta 2008 je Rotnik v Parizu z Alstomom podpisal pogodbo o dobavi glavne tehnološke opreme. Pogodbo v angleščini sta parafirala tudi oba glavna direktorja Holdinga slovenskih elektrarn, (že pokojni) Jože Zagožen, ki sploh ni govoril angleško in se je zato kasneje izgovarjal, da pogodbe ni preučil, in Viljem Pozeb, ki na dan podpisa pogodbe sploh še ni uradno nastopil mandata direktorja HSE.
Le tri dni pred podpisom pogodbe je Rotnik prejel poročilo britanske pravnosvetovalne hiše Ashurst, v katerem je ta zapisala, da gre pogodba močno na roko Alstomu. Pogodba je »zelo velikodušna do dobavitelja«, so zapisali Britanci. Rotnik z dokumentom ni seznanil vodstva HSE in nadzornikov TEŠ. Zakaj ne, ni nikoli odgovoril. Domneva se, da je poročilo naročil v upanju, da ga bo pravno pokrilo, a z njegovimi ugotovitvami ni bil zadovoljen, zato ga je pospravil v predal – v njem je ležalo štiri leta, dokler ga niso ponovno izkopali leta 2012.
Rotnik nikoli ni zadovoljivo pojasnil, kako se mu je osebno premoženje napihnilo na 14 milijonov evrov. Trdi, da je plemenitil denar, ki so mu ga dali starši. Je morda denar prejel od Alstoma, da je z njim podpisal izrazito škodljivo pogodbo? Odgovor na to vprašanje bo dalo sodišče. Če bo Rotnik spoznan za krivega, mu grozi do 20 let zapora.
