Beograd, leto 1993. Enaindvajsetletni Alexander Žlender se je z očetom znašel v prestolnici nekdanje Titove Jugoslavije, ki je razpadala v vrtincu nacionalističnih izbruhov in ekonomske krize. Popolna devalvacija dinarja, hiperinflacija.
Mladi Žlender, ki je za preživetje in kaj več s štiri leta starejšim pajdašem Radovanom Joksićem preprodal bencin, je takrat slišal za 37-letnega podjetnika Nebojšo Salatića, ki naj bi doma skrival 200 tisoč nemških mark. Odločila sta se, da ga bosta prisilila, da jima izroči denar, za podvig pa sta najela še pomagača, 21-letnega Nebojšo Titelca in eno leto mlajšega Aleksandra Stankovića.
Vreče nemških mark nista našla
Podjetnik Salatić se je 9. oktobra zjutraj vračal domov v spremstvu 23-letne partnerice Slavice Kovačević in 17-letnega nečaka Milana Graoranova. Odklenil je vrata hiše na Fruškogorski ulici in vstopil, ko je vskočil Joksić. Za njim je vstopil tudi Žlender, Titelac in Stanković pa sta čakala v avtu. Po zločinu sta Žlender in Joksić preiskala stanovanje, toda vreče nemških mark nista našla. Pokradla sta, kar se je pokrasti dalo – kakih 400 nemških mark, 150 dolarjev, nekaj zlatnine in usnjen jopič. Klobčič pa se je začel razpletati leta 1995, ko so kriminalisti v neki beograjski restavraciji prijeli Joksića. Ena od legend pravi, da je imel oblečeno celo jakno umorjenega.
S kavča ukazal likvidacijo
Žlender je po Joksićevi pripovedi takoj ob prihodu v Salatićevo stanovanje odvihral v dnevno sobo, prižgal televizor, poiskal pornografski kanal, se udobno namestil na kavč in zavpil: »Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri takoj ubij, mrtva usta ne govorijo.« Joksić ni okleval. Najprej je s škorpijonom utišal Salatića, potem Graoranova, nazadnje pa še Kovačevićevo. Joksiću, Žlendrovemu očetu Jeronimu Francu, Stankoviću in Titelcu so v Srbiji sodili večkrat, Žlender pa se je roki pravice dolgo izogibal. Mednarodna tiralica ga je dosegla šele leta 2011 v Bistrici ob Dravi. Joksić je bil v Srbiji naposled obsojen na 40 let zapora, Franc zaradi skrivanja plena (večino predmetov je menda prodal v Sloveniji) na eno leto zapora, Stanković in Titelac pa sta bila oproščena.
Sedem let sojenja
Žlendru so na mariborskem okrožnem sodišču sodili kar trikrat. Proces se je dodatno zapletal, ker je obtoženi nenehno menjaval zagovornike. Po prvem sojenju je bil Žlender leta 2015 oproščen, a je višje sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno presojo. V drugo so mu prisodili 15 let zapora, a je višje sodišče sodbo spet razveljavilo zaradi nerazumljive obrazložitve sodnice Andreje Lukeš. Tretja sodba, ki se je glasila 14 let zapora, pa je te dni prestala rešeto višjih sodnikov, ki so primer po 27 letih oziroma sedmih letih sojenja pravnomočno zapečatili. Žlender je sicer na vseh treh prvostopenjskih postopkih vztrajal, da ni bil nikoli na kraju zločina, v Salatićevem stanovanju, in da Joksić laže.
