»Vesela sem, da sem imela možnost početi toliko različnih stvari. Rada imam kreativne izzive. Poznam časopisno, radijsko in televizijsko novinarstvo, uredniško delo, učenje mladih novinarjev, vodenje uredništev. Zato se kar hitro znajdem, čeprav sem zamenjala že toliko služb in medijev.«
Tako razmišlja Tanja Starič, ki nas od leta 2019 spet pozdravlja kot voditeljica Odmevov. »Trenutno delam pred kamero, kar je odgovorno in naporno, ampak mi po dolgih letih uredniškega dela ustreza. Predvsem ne pogrešam številnih sestankov in usklajevanj.«
V intervjuju za Delo ste že pred časom rekli: »Delati moramo za ljudi, ne za politike ali centre gospodarske moči.« A tendence politike(ov) po vmešavanju so vse večje. Se pri vašem delu že kaj poznajo nenehni poskusi diskreditacije RTV in ertevejevcev?
RTV, posebej informativni program televizije, je sicer vedno pod drobnogledom zlasti politike, pa tudi drugih centrov moči. Pritiskom in poskusom vplivanja se je pač treba znati upreti. V vseh demokratičnih državah obstajajo tudi varovalke, ki preprečujejo grobo in neposredno podrejanje medija oblasti. Nevarno pa je, ko politika poskuša te varovalke odpraviti in si medije podrediti. To se je v nekaterih evropskih državah že zgodilo in tam so osrednji mediji le še glasila vladajočih. Poskuse tovrstnih sprememb imamo tudi pri nas, da bi jih upravičili, pa je očitno treba najprej zmanjšati verodostojnost medijev in novinarjev. Res smo novinarji tarče tudi zelo nizkotnih napadov in res je v takšnem vzdušju težje delati. Sploh zato, ker je epidemija spremenila tudi naše delo – informativne oddaje so daljše, več jih je, o tem, kaj se nam dogaja, pa poskušamo gledalcem povedati čim več in čim bolj natančno. Epidemija je, po mojem mnenju, pokazala, da res potrebujemo kakovosten javni servis. Ne trobilo te ali one vlade ali politične opcije, ampak program, ki bo tudi v najtežjih časih v pomoč ljudem.
Za Zarjo pa ste izjavili: »Kljub vsemu verjamem v novinarstvo. Prepričana sem, da bo preživelo. Nisem pa prepričana, da bodo preživeli tudi mediji.« Kakšna je trenutna medijska krajina v Sloveniji? So mediji že na robu izumrtja?
Predvsem so se spremenili. Mislim, da se teza, da bo novinarstvo preživelo, vsi mediji pa ne, kar potrjuje. Dobre članke in oddaje bomo še vedno radi brali, poslušali in gledali, pa čeprav večinoma le še na spletu. Kdor teh sprememb ne bo dohajal, ne bo preživel. Ampak dobre novinarje bodo tisti mediji, ki so ujeli ta vlak sprememb, še vedno potrebovali in iskali.
Danes smo ves čas bombardirani z informacijami. Kako v tej poplavi ločiti zrnje od plev?
Težko. Predvsem je nevarno zapiranje v krog enako mislečih na družbenih omrežjih. Obseg informacij je zdaj tako rekoč neomejen, a hkrati smo prav zaradi teh »mehurčkov« vse bolj nevedni, površni, ozki. Obenem je vse več ljudi v stiski, ne vedo več, kaj je res, komu verjeti. In to je tudi priložnost za klasične medije in novinarje – če bomo znali dokazati, da smo zaupanja vredni, da so naše informacije preverjene in točne, da opravljamo svoje delo pošteno in v korist državljanov, bomo obdržali bralce, poslušalce in gledalce.
Družbena omrežja zelo uspešno uporablja tudi politika, a raven komunikacije na njih je včasih precej nizka. Prištevate družbena omrežja k medijem oziroma kako jih klasificirati?
Seveda so mediji, a brez kodeksov, pravil, uredniške politike, odgovornosti, zavezanosti resnici. Primer Donalda Trumpa in omrežja Twitter, ki je pripeljal do napada na Kapitol, je zdaj sprožil resne razprave o tem, kakšna pravila in omejitve bo vendarle treba vpeljati v ta virtualni svet. Priporočam ogled filma Social Dilemma, v katerem je opisano, na kakšen način in za kakšno ceno lastniki družbenih omrežij prihajajo do svojih nepredstavljivih dobičkov.
Ste bili vi osebno kdaj deležni kakšnih groženj?
Seveda. Tudi žaljivke in diskreditacije ogrožajo svobodo novinarskega izražanja. Vzbujajo tesnobo, saj lahko vsaka izrečena beseda, kretnja, pogled sproži javni linč. No, sem pa dobila že tudi bolj konkretne grožnje – na primer tisto, da me bodo vrgli v Hudo jamo, pa bom že videla … Družbeni in politični prostor je polariziran, javna debata je padla tako nizko, kot še nikoli do zdaj. To so nevarne stvari.
Koliko se vas dotaknejo neutemeljeni, neumestni, sovražni komentarji?
Kritike seveda zabolijo, a če so argumentirane, jih sprejmem, popravim, če je treba, se tudi opravičim. Vsi delamo napake. Se pa, kolikor je le mogoče, izogibam tistim, praviloma anonimnim piscem, ki me napadajo kot osebo – mojo zunanjost, spol, starost … Tega res ne berem, če morda naletim na katerem od družbenih omrežij na takšne žaljivke, jih preskočim. Ženske smo še večkrat tarča tovrstnih napadov. Ne vsebinskih kritik, ampak dobesedno napadov, s katerimi seveda poskušajo predvsem zmanjšati verodostojnost, kredibilnost novinarskega dela.
Ste se kot ženska morali morda bolj potruditi, dokazovati v svojem poklicnem življenju?
V vseh poklicih se moramo ženske truditi bolj in pokazati več. Zdaj je na vodilnih mestih v medijih bistveno več žensk kot v času, ko sem začenjala svojo novinarsko pot. Svoje položaje so si večinoma prigarale, na vodilna mesta pa so praviloma prišle šele po tem, ko so mediji zašli v težave.
Zadnje čase spet govorimo o spolnem nadlegovanju. Ste se morda kdaj srečali s tem, kako je s tem na RTV?
Gibanje metoo# je že spremenilo meje sprejemljivega in podrlo nekaj pomembnih tabujev. Tudi pri nas. Če nadrejeni nadlegujejo tiste, ki so od njih tako ali drugače odvisni, je to zloraba moči. Je nasilje in ga mora družba tudi prepoznati kot takega. Žrtve še vedno težko spregovorijo, zato je marsikaj skrito pod preprogo. No, RTV je velika ustanova in bilo bi naivno pričakovati, da v njej nikoli ni bilo vsaj poskusov zlorabe moči in položaja. Jaz sem imela srečo, da sem imela že na začetku dela na televiziji urednike, urednice in mentorice, ki so bili sicer zahtevni, a so mi dali ogromno znanja in priložnosti. Sem pa v življenju velikokrat naletela na druge vrste stereotipov. Na primer: saj se trudi, ampak ko bo dobila otroke, se bo njena kariera končala. Ali pa: na teren bomo poslali novinarja, to ni delo za ženske.
Katerih vrlin trenutno v družbi najbolj primanjkuje?
Strpnosti, dostojnosti, olike. Tudi empatije. Na določeni ravni smo kot družba sposobni neverjetne solidarnosti, sočutja, razumevanja stisk drugih. Na drugi pa smo vkopani vsak za svojimi barikadami, besedni spopadi so vse bolj neusmiljeni in kruti. Ne poslušamo se in se ne slišimo. In epidemija nas je še bolj osamila, izolirala in utrudila. Po naravi sem optimist, ampak v tem trenutku me prihodnost skrbi. Ni treba, da smo za vsako ceno kompromisarski ali da vsi mislimo enako, ampak nekako bomo morali živeti in ustvarjati skupaj. Politika vse bolj očitno spodbuja in izkorišča družbene konflikte za lastne interese. Mi pa smo tisti, ki v tej igri samo izgubljamo.
Kako stresno je življenje voditeljice Odmevov?
Čeprav je zdaj prava poplava informativnih oddaj, ki sledijo konceptu Odmevov, ti ostajajo blagovna znamka. Ekipa se res trudi, da bi ohranila verodostojnost, aktualnost in zanesljivost. Zato je vsak nov dan nova bitka – za dobre zgodbe, zanimive goste, za zadnje informacije. Ja, zelo stresno je, še posebej ker je voditelj ob koncu dneva v studiu z gosti sam in se lahko zanese samo na svojo koncentracijo, izkušnje in priprave. In seveda gledalce upravičeno čisto nič ne zanima, da je ura pozna in morda ekipa že nekoliko utrujena.
Ste kdaj razmišljali, da bi se poslovili od novinarstva in lotili česa drugega?
Ne. Svoj poklic imam zelo rada in mi omogoča širši pogled na družbeno dogajanje. Sem radoveden človek, in tudi kadar ne delam, spremljam, kaj se dogaja okrog mene. Nekateri kolegi se odklopijo tako, da na dopustih ne berejo časopisov, jaz pa sem celo na potovanju, ko smo se znašli v albanskih gorah, iskala brezžično omrežje, da sem lahko prebrala zadnje novice.
Novinarka ste že dolga leta. Kako se je novinarstvo spremenilo od vaših začetkov do danes? So se vaša mladostna (študentska) pričakovanja izpolnila?
Pričakovanja se seveda niso izpolnila, katera pa se. Na fakulteti sem bila prepričana, da bom pokrivala zunanjo politiko ali kulturo. No, to se ni zgodilo in tako je čisto v redu. Novinarstvo in mediji so v teh letih doživeli velike spremembe, predvsem tehnološke. Ko sem začenjala, smo denimo čisto solidno poročali o balkanskih vojnah brez interneta, elektronske pošte in mobilnih telefonov. S papirjem in svinčnikom. Danes lahko brez težav pokrivaš dogodke z malo boljšim pametnim telefonom. Ko se zgodi potres v Baniji, so novica in prvi posnetki v minuti že na družbenih omrežjih, televizijski novinarji pa se javljajo s prizorišča, ko se tla še tresejo. Povedano na kratko: zdaj je veliko lažje biti novinar, težje pa je biti dober novinar. Informacij, predvsem netočnih, je preprosto preveč, zmanjkuje časa za preverjanje, analizo, razumevanje konteksta.
Tudi vaš mož je novinar. Kako usklajujeta družinsko življenje?
Včasih, sploh ko je bil sin manjši, je bilo kar napeto. Nekaj let sva cele dneve predvsem usklajevala prihode in odhode, kot dva prometnika. Zdaj je seveda bistveno lažje. Velika prednost je, ker imava veliko skupnih interesov, poznava iste ljudi in se veliko pogovarjava. Včasih pa je to tudi slabo in morava prav zavestno službene teme dati na stran in se posvetiva čisto drugim stvarem.
Je vaš sin kdaj trpel zaradi poklica staršev?
Zagotovo mu ni bilo vedno lahko, predvsem zaradi najinih norih urnikov. Smo pa se zelo trudili, da smo bili povezani in smo še danes. Doma ima sin vedno oporo in podporo, če jo potrebuje. Res pa je, da se je hitro osamosvojil in zna poskrbeti sam zase. Mogoče tudi zaradi našega ne čisto običajnega življenjskega sloga.
Kako se sprostite, odvržete nakopičen stres?
Berem, veliko kolesarim. Z možem sva v zadnjem letu, ko nismo mogli potovati, ogromno hodila in odkrivala zanimive kotičke v mestu in okolici, kjer živim že celo večnost, a jih sploh nisem poznala. Zelo pa pogrešam druženje, klepete in kavice s prijatelji, zato še vedno upam, da se bo neka oblika »normalnosti« vendarle kmalu vrnila.
