»Miklavž je bil pri naši družini vedno 'glavni mož', celo pomembnejši kot Božiček. Spomnim se, da mi je kot otroku to bilo sicer malo čudno, spraševala sem se, zakaj ni tudi pri sošolcih enako, kjer je pri večini bilo obratno, da je glavni bil Božiček. No, to pa zato, ker so moj oče in njegova družina prišli iz Vorarlberga, kjer je bil Miklavž. Tudi glede daril mi je ta mož bil zelo pri srcu, saj mi je vedno izpolnil skrito željo, ki sva jo kakšen mesec prej s sestro zapisali v pismo. Ker sem še verjela, da darila res prinese on, so želje včasih bile res (pre)velike,« je v uvodu dejala v smehu.
Sicer pa se glasbenica spomni še glasbenega stolpa in barbik z opremo v vseh oblikah, pozneje je bil tu še sintesajzer in mikrofon ... »Vse želje se je navadno res potrudil izpolniti in čez čas sem doumela, zakaj so Miklavževa darila vedno bila večja kot recimo čez dober mesec za tem, ko sem imela rojstni dan,« se vsega skupaj danes spominja Manu, ki nam je še zaupala, da je bila tradicija na Miklavžev večer, da sta skupaj s sestro pred vrati nastavili vsaka svojo košaro za darila in čakali. In ga na koncu s polno košaro tudi dočakali!
