Letošnje leto je bilo za sindikate polno izzivov, ki so nastali večinoma kot posledica pandemije novega koronavirusa ter recesije in porasta brezposelnosti, ki sta sledila. Z Jerkičevo smo se srečali v njeni pisarni v domu sindikatov na Dalmatinovi ulici v Ljubljani, kjer smo se poleg o stanju delavstva in sindikalizma v Sloveniji pogovarjali tudi o najbolj aktualni tematiki, novem predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi. Tega je prejšnji teden v javno obravnavo podalo ministrstvo za zdravje (MZ), a se je zelo kmalu izkazalo, da predlog ni usklajen niti znotraj vlade, kaj šele s socialnimi partnerji.
Kdaj ste vi kot predsednica ZSSS in članica Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), organa socialnih partnerjev, ki se ukvarjajo z ekonomsko in socialno politiko, sploh prvič videli ta predlog zakona?
Pravzaprav šele po tiskovni konferenci ministra za zdravje, s tem da je bil uradno posredovan s sklicem seje ESS za petek (pogovor je bil posnet v četrtek, op. p.). To je zakon, ki je očitno nastajal v okviru MZ, vsaj tako je videti, vanj pa socialni partnerji nismo bili vključeni. Po vsebini sicer aktualni predlog nekoliko spominja na tisti iz leta 2017 v času ministrice Milojke Kolar. V takratnem primeru smo v nasprotju z zdaj bili vključeni v pripravo predloga.
Najbolj zoprno je vedno začenjati s tem, a tukaj je treba. ESS ima pravila, v njih je zapisano, katera zakonodaja se obravnava in usklajuje, še preden gre predlog zakona v javno obravnavo – in Zakon o dolgotrajni oskrbi nedvomno spada med tiste, pri katerih bi socialni dialog moral steči že pred pošiljanjem zakona v javno obravnavo. Tako pa bomo primorani začeti srečanje z očitki, zakaj ni bilo tako. Nadalje, zdaj še vsak dan poslušam, da predlog ni usklajen niti med ministrstvi. Sindikalna stran bo vztrajala, da so rešitve usklajene, saj tukaj ne gre za neki minoren zakon, pač pa za nekaj, od česar sta odvisna zdravje in kakovost življenja vseh nas.
Ni prvič, da je kateri predlagatelj preskočil ESS.
Ne, ni prvič. Nekaj težav smo imeli med korono, pa smo jo poskušali takrat razumeti, saj je šlo vendarle za interventne zakone, ki so nastajali drugače. Zaveza ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Ciglerja Kralja je ves čas socialni dialog in bila bi krivična, če bi rekla, da se minister ne trudi na tem področju, se pa drugi ministri nekaj manj.
Ali so sindikati že podali pripombe oziroma ali že veste, v katero smer bodo šle?
ZSSS ima zelo natančen seznam pripomb. Uradno jih sicer sprejemamo naslednji teden na predsedstvu, a so že opredeljene. Ene sva se že dotaknila – socialnega dialoga. Drugo področje, ki je najbolj pomembno, je določitev tega, kako se bodo določitve dolgotrajne oskrbe izvajale. Apeliramo … ne, zahtevamo, da je to javna storitev! Ponujene rešitve v zakonu so sicer takšne, da je za razumeti, da bo šlo za javno storitev, ki jo opravljajo javni zavodi, hkrati pa zasledimo kup nastavkov za privatizacijo. Za ilustracijo: pozdravljamo to, da bo vsem državljanom ta storitev dostopna iz naslova obveznega zavarovanja in pod enakimi pogoji. Pozdravljamo tudi rešitev, ki pravi, da vsak, ki bo potreboval domsko oskrbo, bo te tudi deležen. Potem pa je hkrati notri varovalka. Lahko se zgodi, da so domovi polni, in kadar se bo to zgodilo, bo vsak posameznik dobil denar in si bo sam probal urediti tisto, kar bi mu nudil dom. V tem trenutku nastopijo zasebni ponudniki. Tukaj pa imamo zelo jasne izkušnje.
Zasebni ponudniki postavljajo zasebne cene. In manj ko je teh ponudnikov, dražje so storitve. Pri dolgotrajni oskrbi in pomoči smo vsi zelo občutljivi. Ko jo potrebujemo, smo pripravljeni plačati več, kot je to vredno. In zakon ne daje nobenih zagotovil, da ne bodo »lupili« posameznikov, za katere ne bo prostora v javnih zavodih. Javni interes je v zakonu sicer omenjen, ne pa tudi definiran. Ne vemo, kaj je javni interes, kot tudi ne vemo, kaj vse spada v košarico storitev. Zakon ima dobre nastavke, a premalo definicij. Sindikati si predvsem ne želimo, da to postane zasebna storitev, ki se drago plača, čeprav bo nekaj sredstev zagotovljenih iz obveznih prispevkov.
Naslednja stvar, na katero bomo posebej pozorni, so zaposlitve. V tem trenutku se ukvarjamo s pomanjkanjem ljudi, ki bi se ukvarjali z zdravstvenimi storitvami in dolgotrajno oskrbo. Če boste pogledali lanske časopise, boste ugotovili, da smo že lani brali o pomanjkanju, preobremenjenosti in podplačanosti kadrov v domovih za ostarele. Letos je vse skupaj še dvakrat slabše. V takšno kadrovsko podhranjeno situacijo z novim zakonom dodajamo še več upravičencev, več storitev in moram reči, da sta tu zelo pomembni vprašanji, kje bomo dobili ljudi, ki bi se s tem ukvarjali, in kako jih bomo plačali. Z minimalno plačo se bodo le redki tega lotili, saj gre vendarle za zelo zahtevno delo. Odgovora na to zagato zakon ne daje.
Potem je tukaj še vprašanje obveznega prispevka. Jaz se temu odgovoru poskušam za zdaj izogibati, saj preprosto ne vem, ali je 1,47-odstotna prispevna stopnja zadosti ali ne, ker ne vem, kaj za ta denar sploh mislimo dobiti. Ne vem niti, koliko sredstev bo šlo iz pokojninske in koliko iz zdravstvene blagajne. Tukaj bomo sindikati vsakič sproti spomnili, da so delodajalci dobili oprostitev prispevka za pokojninsko zavarovanje leta 1996. Slovenski delavec plačuje najvišje prispevke v primerjavi z drugimi zaposlenimi v Evropi, njegovi prispevki pa so tako večji od prispevkov delodajalca. In tukaj je še vedno prostor. Lahko pokojninsko zavarovanje nazaj izenačimo in bomo imeli denar tako za pokojnine kot za dolgotrajno oskrbo. Na področju tega novega zavarovanja smo vedno nasprotniki tega, da se neto plače znižujejo. Kakor je zdaj nastavljeno, se bo zgodilo ravno to.
Še ena od pripomb leti na organe upravljanja. Zdi se, da na vsak način želijo reprezentativne predstavnike zaposlenih in delodajalcev spraviti iz območij vpliva.
Ali se ni Slovenija že pred časom odločila, da bo v določeni meri prepustila skrb za starejše tudi zasebnemu sektorju?
V enem delu imate prav, a se mi zdi, da se je celotna dolgotrajna oskrba bolj stihijsko razvijala. Mi smo prepustili gradnjo domov tujcem, oskrbe pa niti ne toliko. Imamo seveda tudi zasebne domove, ampak še vedno je to v pretežni meri v javni sferi. Prej nismo imeli izkušnje koronavirusa, zdaj pa jo imamo. Če to izkušnjo vzamemo pri zdravstvenem sektorju, menim, da nam je jasno, da nam zasebni sektor ne bo prinesel tega, kar nam javni sektor daje. Zasebni zdravstveni sektor v času epidemije ni nič kaj posebnega odigral.
Javni sektor pomeni tudi solidarnost. To je nekaj, kar ves čas pozabljamo. Nekako imamo vsi skupaj v glavi, da je zasebno bolje. To je lahko res, a je tudi bistveno dražje, predvsem pa ločuje ljudi na tiste, ki si lahko nekaj privoščijo, in tiste – in teh je v Sloveniji večina – ki so odvisni od javnega sektorja. Tisto, kar se je gradilo ves čas, je bilo solidarnost, zbiranje sredstev na kup in delitev po enakem principu med vse, ki to potrebujejo. Nam pa javno ves čas polzi v zasebni sektor. In zelo nevarno je dolgotrajno oskrbo prepustiti zasebnemu sektorju, saj bomo potem imeli hiralnice za tiste, ki ne bodo imeli dodatnih sredstev, hkrati pa bomo imeli zelo komfortne drage centre za tiste, ki si to lahko privoščijo.
Dejali ste, da »polzimo« v privatizacijo, kot da bi šlo za nek brezoseben proces, za katerim nihče ne stoji. Menim, da imamo v Sloveniji v veliki meri konsenz o javnem zdravstvu kot nečem, kar je nujno potrebno, pri čemer se zagovarja teza, da ne smemo ločevati med ljudmi glede na njihovo premoženjsko stanje. Hkrati pa imamo sistem, pri katerem nam je vsem jasno, da če plačaš, prideš lahko prej na vrsto. Kdo je torej za procesom privatizacije?
Politika. Tukaj ni drugega odgovora. Zakonodaja daje nastavke, zakonodajo sprejema politika. Sindikati smo pri tem ves čas jasni. Verjemite, če ne bi bilo sindikatov, bi vse to zdrsnilo v zasebni sektor. Tu zadaj imate kup lobijev. Jaz jih ne poznam in ne znam vam s prstom pokazati, kdo so, a vse te okoliščine, kot na primer to, da imate MZ, ki je kadrovsko verjetno najbolj podhranjeno ministrstvo pri nas, do tega, da odstopajo ministri za zdravje, med razloge za svojo odločitev pa navajajo pritiske lobijev. To kaže na to, da imamo zelo močne strukture, ki seveda držijo stvari na ta način, da bi čim več šlo v zasebne roke. Ortopedija, zobozdravstvo, medicina dela ... vsekakor je to en kup deviacij, ki so se v tem času pojavile.
Pri predlogu zakona se omenja številka deset tisoč novih delovnih mest. Sami ste dejali, da si ne predstavljate, da bodo ljudje to delo pripravljeni opravljati za minimalno plačo, na kar lahko nekoliko cinično pripomnimo, da bodo pa našli delavce migrante, ki bodo pripravljeni delati za tak denar. Verjetno se sistem že zdaj zanaša na delavce iz tujine, kajne?
Seveda se. Ampak zdaj je čas, da se pri sprejemanju zakona za to poskrbi. Nič ni narobe z delavci migranti. Če pri nas ni ljudi, ki so pripravljeni to delati, bo seveda treba po kakšnega delavca v tujino, kar pa ne pomeni, da jih moramo podplačati. Sprašujem se, ali sploh imamo zadostno število ljudi, ki se želi s tem ukvarjati. V končno računico zakona mora biti vključena tudi postavka za solidno plačanega delavca, ki bo zaposlen za nedoločen čas. Predlog nekoliko spušča zahtevano stopnjo izobrazbe, kar je smiselno, ampak v Sloveniji si ne predstavljam, da bi dobili deset tisoč ljudi, ki bi se s tem sploh lahko ukvarjali.
Pri tem se odkriva še eno skrito območje. Ta dolgotrajna skrb je v osnovi seveda bolj ženska stvar, a treba je paziti, da to ne postane zgolj ženska stvar, kajti ne smemo pozabiti, da imajo vsi feminizirani poklici nižje plače od »moških« poklicev.
Ministri so se pretekle dni kar javno prerekali, kje bodo našli tistih 335 milijonov evrov, kolikor naj bi jih manjkalo za kritje stroškov nove zakonodaje, ko bo ta v veljavi. Omenili ste, da slovenski delavec plača največ prispevkov v Evropi in da bi mu nova obremenitev še dodatno škodila. Med navadnimi ljudmi obstaja nezadovoljstvo nad temi obremenitvami, sploh ker se zdi, da ne dobijo dovolj nazaj. Slovenija na žalost pač ni ravno neka utopija. Na koga naj bo slovenski delavec »jezen« zaradi tolikšnih prispevkov?
Politika je tista, ki to dela. Od politike je odvisno, v katero smer se družba razvija. Politika ne pride sama od sebe na oblast, zato imamo volitve vsake štiri leta. Ne bom rekla, da smo krivi vsak po malem, ampak zagotovo imamo največji vpliv med volitvami. Kako Slovenec hodi na volitve, pa vemo. Jaz ne kupim tiste, da z volitvami ničesar ne spremeniš. Pogrešam tudi, da bi bili ljudje bolj aktivni. Tudi v sindikatih opažam prav to, opažam primanjkljaj angažiranosti pri ljudeh že, ko se je treba izboriti za lastno pravico. Mi sindikalisti lahko z vami pomagamo urediti zadeve, brez vas pa se tega ne da.
Kolikor jaz vidim, se ljudje ne spustijo v to, ker se počutijo nemočni. Pogosto se namreč pri delavskih pravicah zdi, da gre pri globalizaciji, liberalizaciji in privatizaciji za neke širše globalne procese.
Če se v to vdamo, potem tudi so. Prekarizacija je ena od stalnih točk pri našem delovanju, hkrati pa je najtežja točka pri vsemu skupaj dobiti odziv teh prekarcev. Mimogrede, sindikati smo članske organizacije. Nas ne plačuje proračun in brez članov ne moremo delovati. Marsikaj poskušamo. Agencijsko delo je v Sloveniji denimo urejeno najbolje v Evropi, ker smo ga uredili sindikati. Nekaj je agencijskih delavcev, a vse skupaj malo. Mi smo urejali to področje ne za posameznike, pač pa za celoten sistem. To je vse povezano.
V bistvu imam včasih občutek, da se poskuša ustvariti dva razreda: prekarce in zaposlene. V sindikatih tega ne razločujemo, ne moremo pa marsikomu pomagati, ker še sam sebi noče pomagati. Pri prekarnih oblikah je tako kot pri sodu. Tri luknje zamašiš, pa se že pojavi nova. Odgovor je drugje, in sicer v izenačenih statusih in obdavčitvah vseh zaposlitev. Če delodajalca stane enako, da ima delavca prek honorarne pogodbe ali za nedoločen čas, ga bo imel raje zaposlenega tako, da ga ima vsaj pod nadzorom. Pogosto pa sindikalisti naletimo na obraten argument, ko ljudje razmišljajo preveč kratkoročno in ne mislijo srednjeročno, kaj šele dolgoročno na pokojnino. Ampak poudarjam, da to mora biti stvar sistema, posamezniki se pač obnašamo kot posamezniki. Mi imamo v Sloveniji še vedno zelo veliko pomanjkljivost v tem, da se mora posameznik sam odzvati, hkrati pa nimamo učinkovitih sankcij. To je denimo ena razlika z avstrijskim sistemom. Tam delodajalcu ne pade na pamet, da bi goljufal, saj ga bo to stalo 30 tisoč evrov, če inšpektor samo mimo pride. Ta nadzor nam zelo manjka, a tudi kultura. Slovenci še vedno radi iščemo luknje v zakonih. Ne delujemo kot skupnost, smo zelo individualistični.
Ali vas je strah, da bo po izteku protikoronskega ukrepa čakanja na delo sledil nov val odpuščanj?
Moram reči, da nimam pretiranega strahu. Vedeti je treba, da se podjetja ne odzovejo z odpuščanji zadnji trenutek. Tisti, ki denimo vidijo, da ne bo z oktobrom nič bolje, odpuščajo že zdaj. In tega ni veliko. Edino, kar je zelo v zraku, je avtomobilska industrija, a večjega odpuščanja z izjemo Boxmarka, ki pa je tako ali tako zgodba zase, nihče ne napoveduje. V nekaterih sektorjih se krivulja celo obrača, tako lahko na primer vidimo Gorenje, v katerem so po tistem cirkusu celo ugotovili, da imajo 300 ljudi premalo. Največ odpovedi se je usulo v prvem mesecu, ko je število brezposelnih naraslo s 74 tisoč na skoraj 90 tisoč, zdaj pa ta številka celo nekoliko leze nazaj. Jaz ne bi sejala pesimizma, je pa vse seveda odvisno od nadaljnjega poteka pandemije. Tokrat nas rešuje, da se s tem spoprijema ves svet, ne pa sami. Tudi vladni ukrepi so bolj ali manj sledili vzoru drugih držav. Takšno trošenje denarja je bilo pred kratkim še nepojmljivo. Da bi kdo decembra lani dejal, da se da imeti štiri milijarde minusa v proračunu? Kje pa! Prerekali smo se za 15 milijončkov regresa za upokojence, pa je to bil že konec sveta. Kako je vse relativno. Že Einstein je to povedal.
