Tudi to poletje je – vsaj del – preživel na Brionih, kjer že 20 let ustvarja v svojem gledališču Ulysses. To gledališče je posebno, kot je poseben tudi on. Legenda. Eden izmed redkih iz te regije, ki so zasloveli po vsem svetu. Ki imajo prijatelje med največjimi zvezdniki, po drugi strani pa ne podcenjujejo »navadnih« ljudi. Rade Šerbedžija je vedno prijeten sogovornik, vedno navdihujoč, pol energije in karizme. Pogovarjala sva se že prej, ampak ko sva sedla pod borovce na Brionih, je bilo jasno, da je to nekaj boljšega …
Letos je 20 let gledališča Ulysses na Brionih. Ste presenečeni, so leta hitro minila?
Nisem mislil, da bo trajalo tako dolgo. Ta projekt je nastal iz čustev, iz ljubezni dveh ljudi, ki se ukvarjata z umetnostjo – Borislava Vujčića in mene. To je danes projekt ljubezni, tudi moje in Lenkine, projekt ljubezni drug do drugega in ljubezni do gledališča. Poklopile so se različne stvari, kot je podobnost okusov, pogledov na svet, politične usmerjenosti … Naše gledališče je prežeto z idejo prijateljstva, ne samo tistih, ki delajo tu, ampak tudi z odprtimi rokami do nepoznanih ljudi, za katere delamo v gledališču. Naše gledališče je kozmopolitansko, saj pri nas delajo ljudje z vseh koncev bivše Jugoslavije. Tudi iz Slovenije je prišlo nekaj najboljših igralcev, od Radka Poliča do Cavazze, Jureta Ivanušiča … Tomaž Pandur je režiral predstave, sodelovali so številni glasbeniki. Gledališče je bilo vedno odprto tudi proti ostalemu svetu, vendar smo za prodor v svet pogrešali državno podporo …
Torej podpore niste imeli?
Ne dovolj. Gledališče Ulysses je delovalo znotraj področja nekdanje Jugoslavije. Prihajali so ljudje s celotnega področja, saj nas veže skupni jezik. Pri nas gostujejo tudi številna druga gledališča iz regije. Da bi lahko postali pravo mednarodno in priznano gledališče, pa bi potrebovali pomoč države in ministrstva za kulturo. Že prvo leto smo sem pripeljali verjetno največjo svetovno zvezdo gledališča in filma, Vanesso Redgrave. Prav tukaj, kjer se zdaj pogovarjava, je govorila o Prosperu, zato je ta vrt dobil ime Prosperov vrt. Tu smo igrali balade z Darkom Rundekom, leta 2007 sem imel tukaj predstavo Moj obračun z njimi, ki smo jo ponovili letos na Malih Brionih. Tukaj je bil Ralph Fiennes z Rihardom III., obiskovali so nas tudi moji in Lenkini prijatelji, ki v predstavah niso sodelovali, kot na primer Angelina Jolie pa Annette Bening, ki je bila tukaj nekajkrat tudi na skrivaj, saj pravi, da tu uživa, tudi ko gleda naše vaje in se druži z nami.
Brioni so res posebni že sami zase, kot lokacija za gledališče pa itak …
Vsi so navdušeni. Sediva in delava ta intervju v posebni situaciji, saj vlada tišina, slišijo se le škržati in to današnji človek potrebuje. Ravno zato ima naše gledališče prednost pred ostalimi, tudi tistim v Dubrovniku ali Splitu, saj je tukaj človek izoliran. Še posebej je lepo na Malih Brionih, kjer res ni nikogar razen nas, ko pridemo tja na predstavo. Ta tišina je nekaj, kar je pomembno, za tem bodo ljudje vedno bolj hrepeneli. V tem času so prestrašeni, počutijo se ujete, se skrivajo in pazijo nase. Prepovedali so številne festivale, v nočnih lokalih pa dovoljujejo glasno glasbo in druženje! Pred nekaj dnevi smo do Brionov slišali glasno glasbo iz Barbarige, saj je edini cilj mladih ustvariti čim večji hrup. Ko smo prvi večer igrali Virginio Woolf, kjer sem igral Richarda, so nam bobni iz celine udarjali v glavo, zato sem razmišljal, da bi predstavo kar prekinil. Nikogar ni, da bi zaščitil nas in gledalce pred vandalizmom, pred nesramneži in vandali. Na koncu so, po posredovanju župana, zaprosili mlade, da so naslednji dan znižali nivo glasbe. Razumem mlade in njihovo revolucijo, a še vedno mislim, da je potreben neki red v državi, ki ne sme dopustiti vsakega obnašanja. Žal reda v naših državah ni. Mislim, da ga je še največ v Sloveniji, vendar pri tem ne govorim o politiki, s katero se ne strinjam in zato podpiram mirne protestnike v Sloveniji.
Torej spremljate dogajanje v Sloveniji?
Seveda! Živel sem tudi v Sloveniji in lahko povem, da je to najbolj čista in urejena država od vseh, v katerih sem živel.
Ali ste zaradi epidemije covida kdaj začutili strah?
Ne. Ker vedno bolj verjamem v usodo, ki ji nihče ne more pobegniti.
Kdaj ste začeli verjeti v usodo?
Ko sem bil majhen, je moj dedek Vujadin rad govoril, da mu je jasnovidka povedala, da se bo na veliko govorilo in pisalo o nekem članu njegove družine, in bil je prepričan, da bom to jaz. Temu sem se smejal, v to še danes ne verjamem … Neki drug vrač je moji prvi ženi povedal, da se bo ločila, njen mož pa bo postal svetovno slaven igralec. Tudi temu sva se smejala, saj takrat niti doma še nisem imel kakšne kariere, midva pa sva bila še zelo zaljubljena.
Letošnjo sezono ste na Brionih začeli z zamikom, tudi sezona je bila okrnjena zaradi situacije.
Najbolj preprosto bi bilo, če bi to sezono preprosto preskočili, vendar smo se odločili drugače. Sledili smo instinktu in poslanstvu, ki je angažiranost do publike, za katero vse to delamo. Dejstvo je, da nas virus ogroža in ljudje umirajo, zato je naša naloga, da po svojih močeh pomagamo to krizo prebroditi. Ravno zato sem bil pobudnik, da se predstave in koncerti odvijejo, a ob upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov. Kar delamo danes, je velika hinavščina. Prepovedujemo nekatere stvari, ponekod se uvajajo celo policijske ure, pa vendar mislim, da se s tem ustvarjajo še večje psihične bolezni in s tem samomori. Naloga umetnikov je, da pri tem poskušamo pomagati. Povabili so me na otvoritev Osiješkega leta kulture, dogodek pa so zelo dobro organizirali v času najhujšega izbruha v okolici. S koncertom sem odprl ta dogodek, ki se je odvijal v starem delu Osijeka, saj prihajam iz Slavonije, kjer ljudje radi poslušajo moje pesmi. Na tribune so spustili tristo ljudi z maskami, čeprav bi jih lahko sprejeli dva tisoč, koncert pa so posneli in ga predvajali na televiziji, da so ga lahko slišali tudi tisti v izolaciji. Tako se koncert lahko izvede. Nepravično se mi zdi, da so napadli Novaka Đokovića, ki je izvedel turnir v Zadru, saj je bil njegov namen najplemenitejši. Pomagati je želel Hrvaški in hrvaškemu turizmu, organizator pa je bil tisti, ki je določil, koliko ljudi bodo sprejeli, in Novak na to gotovo ni imel vpliva!
Novakovo ime je seveda bolj poznano kot ime organizatorja, kajne … So tudi vam kdaj naredili krivico, ko so vam pripisali odgovornost samo zato, ker ste pač poznani?
Med vojno na področju bivše Jugoslavije bi se lahko neovirano gibal povsod in me nihče ne bi napadal, če ne bi bil znano ime. Človek, ki je med vojno za mir, je takoj sovražnik in nasprotnik, zato smo bili mi, ki smo bili za mir, največji sovražniki voditeljev, ki so želeli vladati …
Ali se vam zdi, da je naloga znanih osebnosti, katerih glas se bolje sliši, da povedo svoje mnenje, ali je prav, da so politično korektni?
Jaz si o politično korektnih mislim le najslabše! To so reve, ki izkoriščajo situacijo in podpirajo politične voditelje, ki so največkrat nacionalisti. Takih je dosti v vseh vejah umetnosti …
Cel svet se vse bolj nagiba k nacionalizmu.
To je očitno moderno. Kakšna je razlika med srbskim nacionalistom in slovenskim Jelinčičem? Enaka sta, oba sta politika, ki delujeta na umazan način. Ko sem živel v Sloveniji, me je Jelinčič napadal in se spraševal, kaj delam tu. Moj dober prijatelj ga je vprašal, zakaj me napada, in Jelinčič mu je povedal, da osebno nima nič proti meni, da pa sem dobra tarča! Krleža je povedal, da mora pisatelj ali umetnik imeti možnost, da je disident in tudi defetist v odnosu do države, in avtoriteto, če želi biti dober. Primerjal jih je s človekom, ki se vrne k domačemu ognjišču samo zato, da lahko potem spet gre. Zanikanje je njegov način sprejemanja sveta. Tega se držim že od svoje mladosti …
Nadaljevanje intervjuja pa lahko preberete v reviji ★★★ VKLOP/STOP ★★★.
