V zatišju neprostovoljne odsotnosti s koncertnih prizorišč ste Mi2 v svet poslali novo pesem Kakor nekoč. Pesem med drugim svari pred ponavljanjem zgodovinskih zablod in obenem ohranja vero v lepši in boljši jutri. Mislite, da se bo človek kdaj naučil kaj na svojih napakah?
Splošno gledano smo sila slabi učenci, a sčasoma se nas tudi kaj prime. Na neki način vendarle upam, da se kritična množica aktivnih in osveščenih ljudi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z nami in okrog nas, veča. Tudi zato je poznavanje in razumevanje preteklosti toliko pomembnejše.
Ste se vi kaj naučili na kakšnih svojih napakah?
Težko sodim o sebi, se pa nekaterih gotovo zavedam. Kakšne je mogoče popraviti ali vsaj ublažiti, z drugimi se je treba sprijazniti in z njimi živeti. Dvomim, da se pri tem razlikujem od večine. Vse, kar lahko storim, je, da skušam biti pri pomembnejših odločitvah previdnejši in bolj premišljen. Kar pa verjetno pride z leti.
Skladbo Kakor nekoč ste pospremili z videospotom, ki ga je ustvaril Luka Marčetič, ki sicer bolj slovi po humorističnih stvaritvah. Kje ste se našli?
Za to sodelovanje je zaslužna naša založba ZKP RTV Slovenija, ki nas je povezala z Luko. Priznam, da sem šele pozneje ugotovil, za koga gre in kaj je doslej počel. Zaradi karantene je vsa najina komunikacija potekala na daljavo, a kljub temu profesionalno, gladko in brez kakršnihkoli šumov. Sva pa dogovorjena, da se takoj, ko bo mogoče, spoznava še osebno, ob pivu. Z veseljem bi še kdaj sodeloval z njim, tudi pri kakšni lahkotnejši, zabavnejši vsebini.
Spot je sestavljen iz zgodovinskih fotografij iz druge svetovne vojne. Pri nas smo po 75 letih še vedno razklani na domobrance in partizane. Mislite, da bo kdaj prišlo do sprave?
Pri naboru fotografij sem se zavestno izognil fotografijam, ki bi utegnile spodbujati omenjeni razkol, in se osredotočil na nacifašizem kot izvirno zlo, okupacijsko nasilje in upor proti njemu. Kar zadeva spravo, pa mislim, da se je v osnovi plemenita in dobronamerna ideja izjalovila predvsem zato, ker si je z njo vsak predstavljal zmago svoje resnice, politika, tako leva kot desna, pa jo je izrabljala za lastne koristi in si je v resnici niti ni želela. Se mi pa vendarle zdi, da se s časovnim odmikom napetost umirja in da se nove generacije vse manj zmenijo za dedna sovraštva, kar je prav. Manj dobra plat tega je, da se po drugi strani pozablja na marsikaj, kar bi veljalo pomniti.
Dogajajo pa se tudi poskusi potvarjanja zgodovine. Kako zelo nevarno je to početje?
Različni pogledi na preteklost oziroma njene interpretacije so povsem normalni, logični in dobrodošli, zlasti v okviru zgodovinopisja ali na področju umetnosti. Nekaj povsem drugega pa je potvarjanje, izkrivljanje in relativiziranje nespornih dejstev, razumevanje zgodovine kot samopostrežbe, jemanje iz konteksta, mešanje vzrokov in posledic in tako dalje. Ne glede na to, ali gre za plod neznanja, osebnih frustracij ali ideoloških in političnih ambicij, so te stvari nevarne, saj se lahko še največje laži ob vztrajnem ponavljanju uveljavijo kot resnica. Praviloma s slabimi nameni in usodnimi posledicami.
Občutite tovrstne pritiske kot direktor celjskega Muzeja novejše zgodovine?
O pravih pritiskih bi težko govoril. Mislim, da večina javnosti moje oziroma naše delo dojema kot profesionalno, avtonomno, povezovalno in dobronamerno. Se pa seveda vselej najde kdo, ki meni drugače. Kadar gre za kulturno in argumentirano kritiko in polemiko, jo pozdravljam in se nanjo vselej konstruktivno in prijazno odzovem. Sem pa bil v preteklosti že deležen popolnoma nesmiselnih obtožb, žalitev in klevet, na katere se mi ni zdelo smiselno niti odgovarjati. A kot rečeno, gre za redke primere, pozitivnih odzivov in izkušenj je neprimerno več.
Mi2 ste bili ena prvih žrtev ustavitve javnega življenja. Se vam zdi, da so vas odgovorni pravočasno obvestili o tem?
Dogajanje pred koncertom v Cankarjevem domu je bilo precej kaotično. Krožile so različne informacije, živčnost je naraščala, uradna odpoved z vrha pa je prišla šele tik pred zdajci. Čeprav smo bili takrat razočarani in jezni, nima smisla kogarkoli obsojati, saj tudi odločevalcem gotovo ni bilo lahko.
Ste po vašem mnenju o odpovedi oziroma prestavitvi koncerta pravočasno obvestili oboževalce?
O odpovedi oziroma prestavitvi koncerta smo obiskovalce, nekateri so bili že na poti, obvestili takoj, ko smo lahko oziroma ko smo se uskladili s formalnim organizatorjem dogodka. Ljudje so večinoma razumeli in z današnjega vidika je bila to najbrž res še najmanj slaba odločitev.
Kako ste se z zasedbo prilagodili trenutnim razmeram?
Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Ker najbrž še dolgo ne bomo mogli v polni meri koncertirati, bomo svoj čas in energijo namenili ustvarjanju in morda celo dokončanju nove plošče.
Letos obeležujete 25. obletnico nastanka skupine. Kako ste jo nameravali oziroma jo boste proslavili?
Načrtovanih je bilo kar nekaj velikih koncertov po vsej domovini, ki zdaj zapovrstjo odpadajo. Veliki finale bi moral biti v začetku decembra na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Še vedno po tihem upamo, da bo ta koncert vendarle mogoče izvesti.
Kaj boste storili, če bo še vedno prepoved zbiranja več kot 500 ljudi? Boste šli na manjša prizorišča, imeli več koncertov po 500 ljudi na večjem …?
Že to, da bi lahko igrali pred 500 ljudmi, bi tako nam kot marsikomu od glasbenih kolegov pomenilo olajšanje. Konec koncev ravno naši akustični koncerti, ki jih je zadnja leta čedalje več, v glavnem sodijo v ta okvir.
Kako sicer preživljate dneve v samoizolaciji? Izkoriščate ta čas tudi za kaj, za kar ga prej niste mogli?
Resnici na ljubo mi ni prehudo. Moj delovni vsakdan se bistveno ni spremenil, saj sem iz domače pisarne usklajeval delo sodelavcev, skupaj smo pripravljali razstavne scenarije in kataloge, dokumentirali gradivo in okrepili spletno promocijo ter komunikacijo z javnostjo. Je pa vse skupaj potekalo bolj umirjeno in z manj stresa. Tako sem konce tednov prvič po 20 letih preživljal doma z družino, hodil v naravo, poslušal stare plošče in se končno malce spočil.
Vam sicer, glede na to, da ste direktor celjskega Muzeja novejše zgodovine, ni »hudega«, mnogi glasbeniki pa so zaradi ustavitve javnega življenja ostali povsem brez prihodkov. Se vam zdi, da jim je država ustrezno priskočila na pomoč?
Res je, glasbeno-prireditvena dejavnost bo ena najbolj in najdlje prizadetih gospodarskih panog. Posledice bo čutila tako celotna scena kot številni posamezniki, ki jim pretita eksistenčna stiska in negotovost. Vsi ti, ne glede na njihov formalni status, si zaslužijo pomoč in podporo, primerljivo z zaposlenimi na drugih področjih.
Kako pa komentirate to, da se je vlada odločila knjigarne, muzeje in galerije odpreti med zadnjimi?
To me, resnici na ljubo, ne preseneča, gre zgolj za izraz prevladujočega pogleda na stransko vlogo kulture v družbi. Strinjam se, da je uspešno gospodarstvo predpogoj za delovanje ostalih podsistemov, a brez trdnega kulturnega temelja si procesa normalizacije ne znam predstavljati. Kot že velikokrat v preteklosti, bo tudi po tej prelomnici prav kultura okrepila vlogo veziva družbe in zdravila za celjenje njegovih ran. Poleg tega široka kulturna razgledanost opazno vpliva na aktivno in kritično državljanstvo. Bolj kot je posameznik kulturno osveščen, izgrajen in oblikovan, lažje razlikuje med resnico in lažjo, med tem kar se kaže navzven in kaj se skriva v ozadju. Kar pomeni, da je z njim težje manipulirati, ga naščuvati, ga prinašati naokrog in oropati.
