Znano je, da je televizijska voditeljica Jasna Kuljaj pred izbruhom koronavirusa pogosto obiskovala svojega dedka Viktorja v domu za starejše občane Slovenj Gradec. Pred nekaj dnevi pa je kot strela z jasnega prišla novica, da se je dedku zaradi nerodnega padca zdravstveno stanje v trenutku poslabšalo in so ga odpeljali v bolnišnico. Od tam pa so dobili informacije, da z dedkom kaže precej slabo in da upanja ni veliko …
»V normalnih časih bi se takoj usedla v avto in odpeljala k dedku. Držala bi ga za roko, zavestnega ali nezavestnega. Verjamem, da bi to čutil, in morda bi mu vsaj malo pomagalo. Če ne drugega, bi vsaj vedel, da je nekdo ob njem. Zaradi koronavirusa pa so obiski v bolnišnici popolnoma prepovedani, izjem ni. Tako lahko samo sedimo doma in čakamo, da zazvoni telefon, da dobimo kakršnokoli informacijo iz bolnišnice. V duši me trga, saj ne vem, ali se bo dedku stanje toliko popravilo, da bo bolnišnico sploh še kdaj zapustil, nimam pa možnosti, da bi ga lahko videla. Če bi mi zlata ribica omogočila eno željo, bi bila ta, da oblečem skafander, karkoli in da me vsaj za nekaj minut spustijo k dedku. Ne morem namreč živeti s tem, da je tako dober človek, kot je moj dedek, v takih trenutkih popolnoma sam. Poskušam razumeti, da so zaradi korone pravila še posebej stroga, pa vseeno vseskozi razmišljam, kako priti do njega, ne da bi bil zaradi tega kdorkoli ogrožen. Za to bi v tem trenutku naredila karkoli,« nam je zaupala neutolažljiva Jasna.
Jasnin dedek Viktor je star 92 let. »Večkrat pravimo, da je pravi čudež, da tako dolgo živi, saj je rušil vsa pravila zdravega življenja. Najraje je jedel mastno meso, vedno se je jedlo veliko pečenke, kar nekaj škatlic cigaret na dan je znal pokaditi, ne spomnim se, da bi ga kdaj videla pri kakršnikoli obliki rekreacije, rad je spil veliko kave. Res pa je, da ga alkohol ni kaj dosti zanimal, in morda je pomagalo tudi to, da je živel precej mirno. Brez pretiranega stresa, ustaljen dnevni ritem, kosilo vedno ob isti uri. Zaradi te njegove točnosti sem kot otrok mislila, da na Koroškem vsi jedo kosilo točno ob dvanajstih. Kosilo je moralo biti ob gongu in tudi sicer je bil dedek vedno natančen in pošten. Pri vsem tem je kar malo pretiraval, spomnim se, da je bilo pri hiši precej vznemirjenja, če sem si od sosedove punčke kaj sposodila, bog ne daj, da bi si sposodila kak evro, če sva s prijateljico šli v trgovino in nisem imela pri sebi. Dal bi mi zadnji dinar, samo da čim prej vrnem in da naša hiša ne bi bila slučajno komu kaj dolžna. Če pa sem kdaj kaj založila zanj, ni mogel spati, dokler mi ni vrnil do centa natančno. Verjetno sem se od njega naučila tega, da velja 'Čisti računi, dobri prijatelji'.«
Jasna ima na dedka kup lepih spominov. »V Kotljah na Koroškem me je na tamkajšnjem košarkarskem igrišču naučil voziti kolo in kupil mi je prvega bmx-a. Bila sem taka frajerka! Prav zagrizeno se je odločil, da morava oba z bratom znati smučati, in vzel naju je v roke in vozil na smučišče Ošven, pa tudi na Kope. Ne zato, da bi mi uživali, ampak z enim samim ciljem: da bova znala smučati. Ne vem, zakaj mu je to toliko pomenilo, kakšna Tina Maze nikoli nisem postala, a res sem mu lahko hvaležna, da se danes lahko spustim po kateremkoli terenu, toliko že znam. Je pa precej resen človek, pač bolj 'avstrijskega' temperamenta. Nikoli ni kazal pretiranih čustev, je pa človek pravil in discipline. Na Dolenjskem denimo zaradi nekaterih stvari samo zamahnejo z roko, moj dedek pa ničesar ne prepusti naključju.«
Tudi Jasna ima del dedkovega karakterja. »Zaradi principov, ki mi jih je vcepil, se v meni verjetno bojujeta dva temperamenta. Eden je izredno živahen, topel, pišmevuhovski, po drugi strani pa tudi odločnost, občasna zadržanost, doslednost in nepopustljivost, ki zna komu kdaj parati živce. Ker ni bil nikoli pretiran 'showman', tudi ni nikoli spodbujal mojih zabavnih talentov, in ko me je enkrat zalotil, kako sem pri desetih letih skakala po postelji z ogledalom v roki in pela pesmi Helene Blagne, je ostal odprtih ust, se obrnil, zaloputnil z vrati in rekel: 'Adijo, pamet!' Njega moje afnarije niso kaj dosti zanimale, temveč samo to, ali sem komu slučajno kaj dolžna in kakšno je spričevalo. Zadnjih 15 let pa me sprašuje vedno eno in isto stvar: 'Ali že imaš službo?' Je pač iz generacije, kjer je bilo edino merilo za uspeh redna služba. Vedno ga potolažim, da je nimam, da sem pač samostojni podjetnik in da naj ga ne skrbi zame. On pa vedno zamahne z roko in reče, da to ni nič, da jaz rabim šiht. Nekaj časa mi je šlo to na živce, v teh časih, kot so danes, pa morda začenjam verjeti, da je dedek spet imel prav,« pove v smehu.
»Večkrat pa mi omeni anekdoto, ki se je jaz sicer ne spomnim. Pove, da me je baje enkrat po krivici po riti in da si še danes ne more odpustiti. Jaz sem pokasirala nekaj, kar je zakuhal pravzaprav moj brat, on pa se prej ni trdno prepričal. Večkrat ga potolažim, naj ga to ne skrbi in da se jaz tega ne spomnim, on pa pravi, da ga to boli še danes. Ja, pravičen je bil vedno. In pravično bi bilo tudi, da ga imam priložnost še enkrat videti, morda zadnjič,« s solzami v očeh pravi Kuljajeva.
★★★ REVIJA NOVA ★★★
