Ste pričakovali, da bo občinstvo Gospo z morja tako lepo sprejelo?
Na novinarski konferenci pred premiero predstave Gospa z morja ste na temo partnerske zveze dejali, da je vredno vztrajati, še posebno, če je temelj dober. Kdaj ste prišli do te ugotovitve?
Z leti. Toliko sem star, da imam za sabo že neke izkušnje. Zadnje čase ogromno razmišljam o odnosih in erotiki, zaradi predstave Gospa z morja in svoje, ki jo bom premierno predstavil januarja. Če ima zveza dober temelj, so običajno krize znak nekih nepredvidljivih dogodkov, in če se partnerja o tem lahko pogovorita, prej ali slej ugotovita, da lahko nadaljujeta, če seveda ne gre za ljubezen. Takoj ko je vmes ljubezen – ne zaljubljenost, ki se jo da preskočiti, ampak prava ljubezen –, pa se te stvari verjetno res ne da več rešiti.
V Gospe z morja imate dve hčerki, v resnici pa dva sinova. Kaj se jima z ženo, igralko Viktorijo Bencik Emeršič, trudita dati za življenjsko popotnico?
Z Viktorijo poskušava biti pri teh stvareh usklajena. Meni se zdi najpomembnejše, da v teh mladih letih, dokler ne prideta v puberteto in začneta dobivati osebne izkušnje mimo naju oziroma vzporedno z nama, skrbiva za razvoj njunih darov, predvsem da ju poslušava in jima poskušava svet predstaviti tako, da se bosta znala sama vključevati vanj. Trudiva se, da bi sama našla svojo pot, ampak seveda na tak način, da bi bilo to zanju čim bolj varno in čim manj obremenjujoče.
Kakšno popotnico pa ste vi dobili od svojih staršev?
Tudi mene starša nikoli nista zatirala pri nobeni dejavnosti, ki sem si jo zaželel. Kot da bi si rekla: »Več stvari, kot jih boš preizkusil v življenju, bolj boš vedel, kaj ti ustreza in kaj ne.« In jaz sem se ukvarjal z zelo veliko stvarmi, od raznovrstnih športov do gledališča. Mislim, da sta imela zelo dober nos glede tega, da sem takšne vrste človek, ki si želi najti nekaj. To se mi zdi najpomembnejše. Mislim, da ljudje, ki si najdejo delo ali poklic, ki jih resnično veseli in v katerem se lahko izpopolnijo, živijo veliko bolj mirno od tistih, ki jemljejo službe zaradi denarja ali iščejo poklice zaradi tega, kakšne možnosti in način življenja jim ti prinašajo. Takšni ljudje običajno niso srečni: ali tega ne dosežejo ali pa ti dosežki sploh nimajo »plafona« in so ves čas le požrešni. Sam v svojem poklicu strašansko uživam. Zdi se mi, da je tako lažje živeti, če si najdeš družino in se imaš še tu v redu, pa sploh ne vem, kaj te še lahko ovira, da ne bi živel 150 let.
Med vama z Viktorijo je 21 let razlike. Jo kdaj opazita?
Midva nimava teh težav. Zdi se mi, da sva kar združljiva. Zelo rada sva drug z drugim – in z najinima otrokoma.
Čutita kdaj, da potrebujeta čas le zase?
Saj greva kdaj kam sama – za nekaj dni sva šla, denimo, v Pariz, greva tudi na izlete in koncerte –, da bi si to prav zaželela, pa ne. Pri nama je običajno tako, da se odločiva, da greva sama nekam za teden dni, potem pa si rečeva: »A ne bi bilo škoda, če otrok ne bo zraven, da ne bosta videla vsega tega? Ju vzameva?» »Ja, vzemiva ju!« Potem pa gremo skupaj, ker se nama zdi škoda, saj nekaterih stvari v življenju ne ponavljaš. Vem, da so trenutki, ki jih imaš sam s svojim partnerjem, dragoceni in jih je treba imeti, ampak se mi zdi, da naju otroka ne motita. Nekateri imajo občutek, da je otrok neka motnja, nama pa se zdi, da se ne bi prav nič drugače obnašala, kot če sta onadva zraven. Moram reči, da smo veseli drug drugega, in to mi je všeč. Če bi bil mlajši, bi imel mogoče drugačne potrebe. Če se spomnim sebe pri 30–35 letih, me je bilo zelo težko usidrati nekje, zdaj v teh letih pa je drugače.
Koliko je pri vajinem odnosu pomembno, da tudi Viktorija prihaja iz igralskega sveta?
Za najin odnos to ni prav nič pomembno. Najin osebni odnos in odnos, ki ga imava do družine, bi bila verjetno enaka, tudi če bi bila po poklicu kaj drugega. To, da sva v istem poklicu, nama pomaga le, da razumeva njegovo naravo, ki pa je malo posebna. Se pa trudiva, da gledališče ne bi bilo prva in edina tema našega doma – in to nama kar dobro uspeva.
V 27 letih profesionalnega dela ste sicer dobili vrsto odličnih vlog. Ste zadovoljni s svojo kariero?
Moram reči, da sem zelo zadovoljen. Nikoli nisem bil paradni konj, to so bili drugi, kar mi je prav. Če bi me kot mladega vprašali, bi si verjetno to želel, zdaj, ko sem že prehodil en kos te poti, pa ne bi bil, ker se mi zdi zagotovo bolj naravno in bolj človeško to, kar se je meni dogajalo, kot to, kar se je tistim, ki so bili. Oni so bili prisiljeni hoditi iz ene v drugo težko vlogo in jih nositi, kar je zelo težko, saj vseh ne moreš »pospraviti« in ne moreš vedno odgovarjati za svoje delo, ker je količina te odgovornosti preprosto prevelika. Meni pa se je skoraj vsako leto (razen enega obdobja med letoma 2005 in 2010) zgodila ena res dobra vloga, s katero sem bil resnično zadovoljen, zraven pa še dve, tri manjše, s katerimi sem bil prav tako zadovoljen. Zdi se mi, da je tempo, kakršnega sem imel teh 30 let, kolikor sem v gledališču, dober. Sem kar ponosen na to.
Poleg tega ste imeli še film in televzijo ...
Ja, sam tem bolj komercialnim stvarem pravim izleti. V to sem šel preprosto zato, ker sem čutil potrebo po tem, da pokažem svoj komični dar, saj ga v tej hiši nikoli ne bi mogel, ker ima svojo usmeritev, ki jo sicer zelo cenim. Zelo cenim tudi to, da zunanje stvari nikoli niso vplivale na dogajanje v Drami. Zunaj nikoli ne moreš biti takšna zvezda, da bi lahko to tu notri izkoriščal, saj ko vstopiš v gledališče, je v njem vsaj deset tako uspešnih, kot si ti, in si res lahko le tisto, kar si.
Pogrešate kaj televizijo?
Zdaj ne, saj sem poleg gledališča zelo zaseden s pripravami na svojo novo monokomedijo Erotika, ki jo delam z Juretom Karasom. Predstav o seksu je sicer veliko, a so vse površinske, midva pa sva šla zelo globoko, seveda na komičen način. Erotika je ena najpomembnejših stvari, s katero se morajo ljudje ukvarjati, če hočejo biti dokaj duševno zdravi, danes pa se nam malce umika oziroma postaja neke vrste »športna disciplina«. Zvečer si na Tinderju nekoga »odkljukaš«, se dobiš z njim, se greš uro športa – in to je to. To ni erotika. Pri erotiki ne gre le za spolno dejanje. Erotika je vse. Erotika je hrana, smeh, seks ... Vse, v čemer pretirano uživamo. Zelo pomembno je tudi spoštovanje drug drugega. En del lahko povem: »Drage ženske, dragi moški. Mi moramo razumeti, da se ne moremo razumeti, ampak da je to super.« Nasprotja so tista, ki delajo erotiko. Je pa treba biti pri teh nasprotjih zelo pazljiv, sicer lahko hitro koga raniš ali prizadaneš. Premiera bo 24. januarja v Špas teatru.
