Pravite, da je za vas ustvarjanje glasbe kot igra. Se strinjate, da je najlepše, če delamo, kar nas zabava?
Vsekakor. Ima pa malo ljudi to srečo, da resnično delajo tisto, kar imajo radi. Mi smo med temi maloštevilnimi srečneži …
V desetih letih, kolikor skupina obstaja, je gotovo prišel trenutek ali obdobje, ko ste kaj morali narediti oziroma ste bili pod pritiskom nekih pričakovanj ... Je tako?
Velikokrat smo bili obremenjeni, saj ustvarjanje albuma zahteva sprotno delo in hitro reševanje nekaterih stvari. Med nastajanjem skladbe so vedno neki pritiski, da se vse konča pravočasno in da bi vsi bili zadovoljni s končnim izdelkom. To je sestavni del tega dela, ki pa niti najmanj ne zmanjšuje lepote ustvarjanja.
Je treba imeti za to, da ustvarjaš, kar se ti v tistem trenutku zdi najbolje (če to pomeni, da je vsak album povsem drugačen od prejšnjega), veliko poguma?
Res smo precej tvegali z vsakim albumom, saj smo ustvarjali tako, kot smo čutili, ne pa tako, kot so nam predlagali oboževalci ali menedžerji. Na našo srečo je ta pristop dal dober rezultat, kar je bila za nas dobra šola, da je treba vedno poslušati sebe, ne drugih.
Menim, da sta Goran Bregović in Magnifico tako uspešna v svetu, ker sta v glasbo vključila neke sestavine s tega prostora. Se strinjate, da smo lahko v svetu uspešni takrat, ko v glasbo vključimo nekaj, kar je naše, česar oni nimajo, ne pa s podobno glasbo, kot je že tako ali tako na svetovnih lestvicah?
Popolnoma se strinjam. Ne moreš biti večji Anglež od Angleža, k svetovni kulturni zapuščini pa lahko doprineseš tako, da svoje kulturno nasledstvo zapakiraš v neko novo obliko in to ponudiš ljudem po vsem svetu, da lahko slišijo še nekaj novega …
Mislite, da je prihodnost glasbe v spajanju različnih zvrsti?
Glasba se ves čas razvija, zato je treba preizkušati različne zvrsti, da bi lahko morda nekega dne ustvarili neko novo. Malo umetnikov si upa na ta način ustvarjati glasbo, ampak prav oni so glavni pobudniki pomembnih glasbenih sprememb.
Vaša pesem Buđav lebac je bila tako velika uspešnica, da je šla prek meja, tudi pri nas ste zaradi nje dobili prve ponudbe za koncerte. Vas je presenetilo, ko ste spoznali, da se vaša glasba posluša tudi zunaj Srbije?
Sprva vsekakor, smo pa potem videli, da je Lebac šel celo dlje od Slovenije in Balkana, saj je prišel do vseh celin tega sveta. Srečni smo, da smo ustvarili tako umetniško delo, ki je samo našlo svojo pot do ljudi po vsej zemeljski krogli.
Nekoč je bila regija en trg, danes pa ni več samoumevno, da bodo tudi pri nas poznali kakovostne srbske izvajalce. Koliko ste se trudili, da ste postali prepoznavni kot skupina?
Buđav lebac nam je zelo pomagal na samem začetku, nato pa smo dobili nalogo, kako priti do kroga oboževalcev, ki bo trden in se bo sčasoma še širil. Edini način, kako smo to lahko uresničili, je bil, da organiziramo čim več koncertov po Sloveniji, tako da smo se s tem precej trudili. Igrali smo povsod, kjer smo imeli priložnost, tudi za zelo nizke honorarje, saj v tistem času nismo gledali na denar. Pomembno je bilo zgolj to, da nastopamo.
Meni je vaša balada Lutka izjemno všeč, zato me zanima, od kod navdih za to pesem.
To pa je že vprašanje za pisca besedila te pesmi, mojega brata Dragana Kovačevića in Antonia Pešuta, sicer pa se pridružujem vašemu mnenju, da je to ena najlepših balad, kar smo jih posneli. Čeprav je malo mračna, je zelo čustvena. Vedno mi je v veliko veselje, da jo lahko izvajam na koncertu.
Kako je Sanji kot edini ženski v zasedbi?
Težko, zato nas je zapustila. Življenje na kolesih je lahko zelo naporno in utrujajoče, še posebno za ženske. Sanja se je borila kot levinja z vsemi težavami na poti, ampak je po desetih letih borbe v zasedbi obupala, tako da smo se pred kakšnim mesecem na žalost razšli. Na njeno mesto je kot nov spremljevalni vokal prišla Nevena Filipović. Bomo videli, koliko časa bo zdržala z nami. (smeh)
Veliko potujete po regiji, zato me zanima, kakšna se vam zdi kakovost življenja v Sloveniji.
Mi iz Srbije gledamo na Slovenijo verjetno tako, kot gledate vi Slovenci na Avstrijo. Če bi imeli kakšno možnost, bi se takoj priporočili za slovensko vizo. (smeh) Vsem v skupini je všeč, da so tudi najmanjša mesta lepo urejena in imajo vse vsebine, ki so potrebne za kakovostno življenje, če pa ti kaj manjka, lahko hitro prideš z avtom tudi na drugi konec države.
Kako pa se spreminja scena in življenje v Srbiji? Imate razloge za optimizem?
Glasbena scena je aktivna, na njej se vedno dogaja kaj zanimivega. Po drugi strani pa stvari v državi niso tako sijajne. Po desetih letih nam je postalo jasno, da se stvari v svojem jedru ne menjajo, le »igralci« na politični sceni krožijo od časa do časa. Želel bi si biti optimist, rad bi verjel, da se bodo nekatere stvari spremenile na bolje, ampak sem zaradi zdajšnjih razmer črnogled …
Danes se mladi ne družijo kot nekoč, saj veliko komunikacije poteka po spletu. Koliko vi uporabljate družbena omrežja?
Če ne bi imel zasedbe, bi že zdavnaj »ugasnil« vse profile na družbenih omrežjih. Nisem ljubitelj razgaljanja in načina komuniciranja, ki se zahteva na modernih družbenih omrežjih. Imam prijatelje, družino in poleg sebe osebo, ki jo imam rad. Razen njih ne potrebujem ničesar drugega …
Imate raje začetek koncerta, ko še razmišljate o odzivu občinstva, ali je boljši konec, ko že vsi prepevajo z vami?
Konec koncerta je vedno bolj zanimiv, saj je takrat navdušenje na vrhuncu. Ampak ko je pred nami razpoloženo občinstvo, je nepomembno, ali je začetek ali konec.
Katera vaša pesem vas najbolje opiše?
Veruj mi z zadnjega albuma Glava, saj je to pesem, pri kateri sem po daljšem času sodeloval kot skladatelj in soavtor besedila. Ta pesem najboljše opisuje moje trenutno razpoloženje.
Kakšni so zdaj vaši načrti glede skupine?
Čaka nas koncertna promocija pesmi z novega albuma Glava in snemanja spotov za pesmi. Pripravljamo pa še eno zanimivo presenečenje do konca leta …
Kako se je spremenila okolica, odkar ste znani?
Odkar sem znan, me ima še mama raje. (smeh)
Kako pa so vas sprejeli starejši glasbeni kolegi?
Čeprav ne spremljam medijev, včasih pride do mene prek prijateljev ali družine kakšna informacija, da nas je kdo od kolegov pohvalil in nam namenil besede spoštovanja, kar nam veliko pomeni. Neverjeten občutek je, ko kdo od zasedb ali pevcev, ki si jih poslušal kot mulec in občudoval njihove pesmi, zdaj tebe omeni kot nekoga, ki si zasluži pozornost …
