Za Dramo in zgodovino slovenskega gledališča referenčna publikacija obravnava obdobje 150 let, v katerem je naše najstarejše in osrednje dramsko gledališče zabeležilo 2222 premier.
Knjiga z opazno modro naslovnico in s povednim naslovom 1867–2017 je začela nastajati ob 150. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva, katerega najbolj neposredni dedič je Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, četudi je Društvo s svojim programom in ambicijami nakazalo prelomne smernice za začetek profesionalizacije gledališča v širšem slovenskem prostoru. V gledališču so se obletnici že posvetili s sezono Praznovanje, v kateri so uprizorili zgolj slovenska besedila, ker pa se je v procesu dela na almanahu izkazalo, da knjiga zahteva široko in natančno raziskovalno delo, so njen izid zamaknili.
»Na portalu našega odra je relief, na katerem piše: Libertas. Libertas je naše vodilo in že 150 let se ravnamo po njem,« je poudaril Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana.
Lično oblikovana knjiga, katere izid je omogočilo Ministrstvo za kulturo, je simbolno natisnjena na slovenski papir in obsega 828 strani.
»Z vsebinskega vidika se je vse od leta 1957, ko je ljubljanska Drama ob 200. obletnici rojstva Antona Tomaža Linharta izdala Linhartovo izročilo, čedalje bolj kazala potreba po publikaciji, v kateri bodo zbrani bistveni podatki o okoliščinah, dogodkih in osebnostih, ki so odločilno vplivali na razvoj ljubljanske Drame, na njeno družbeno vlogo, podobo in kdaj pa kdaj celo preživetje,« je v uvodniku zapisala urednica te za Dramo in zgodovino slovenskega gledališča referenčne publikacije, dramaturginja Drame Mojca Kranjc. Kljub temu knjiga nima ambicij predstavljati zgodovine Drame, je pa lahko izhodišče za nadaljnje raziskave. Mojca Kranjc je 150-letno obdobje razdelila na deset neenakomernih obdobij, zamejenih z raznovrstnimi zunanjimi in notranjimi določili, kot so, denimo, gradnja stavbe gledališča, svetovna vojna ali izrazita vodstvena osebnost.
Pregled desetih obdobij v zgodovini osrednjega in najstarejšega slovenskega dramskega gledališča spremljata dve nepogrešljivi dopolnili: kontekstualna kronologija zgodovinarja Mihe Poharja (ta obsega razne dogodke iz sočasnega političnega, vsakdanjega ter kulturnega življenja, kot so znanstvena odkritja, holokavst, pristanek človeka na Luni in celo izid prvega albuma Madonne) ter uredničin izbor estetsko najbolj prebojnih fotografij, pri katerih sta pomagala fotograf Peter Uhan in Igor Samobor.
Potovanje skozi čas, na katero gledalca popelje zaporedje skoraj 600 posnetkov iz osupljivega opusa 2222 uprizoritev, ki so se zvrstile v poldrugem stoletju gledališke ustvarjalnosti Drame, je nazoren prikaz razvoja igralskega izraza in likovnih elementov uprizoritve. Skozi fotografski del je zaznati, da so se na začetku igralci fotografirali v studiih, oblečeni v kostume in značilnih pozah za osebo, ki so jo igrali, tudi z namenom, da bi svoje podobe v določenih vlogah razdelili oboževalcem, leta 1911 pa so zabeležili trenutek, ko je fotograf prvič prišel v gledališče snemat. Studijska in dokumentarna fotografija sta še nekaj časa sobivali, nato pa se skozi almanah kažejo težnje fotografov k prikazu dogajanja na odru z različnih zornih kotov oziroma k vse bolj umetniškemu predstavljanju odrskega dogajanja.
Almanah sledi siceršnji vizualni podobi publikacij Drame, oblikovanje pa podpisuje Danijela Grgić. Oblikovalka je dejala, da knjiga vizualno predstavlja modri kamen, ki združuje »modrost, eleganco in decentnost«.
Almanah 1867–2017 stane 50 evrov, kupiti pa ga je mogoče pri blagajni Drame.
