Ko je prejšnji teden eden od slovenskih spletnih portalov v novici o velikih kadrovskih premikih v družbah Telekom in Petrol omenil gospoda z imenom Leo Ivanjko, je v vzhodnem delu Slovenije gotovo veliko ljudi zastriglo z ušesi. V omenjenem članku je bil Leo Ivanjko predstavljen kot zasebni spremljevalec Vide Žurga, članice uprave Telekoma, in človek, ki je bil v prejšnjem desetletju med večjimi lastniki družbe Petrol. Naši viri iz Maribora sicer trdijo, da je podatek o tem, da je zasebni spremljevalec gospe Žurga, netočen in da je še vedno v zvezi s Klementino Ihanec, s katero ima tudi naraščaj. A ta del zasebnega življenja za javnost niti ni tako pomemben kot poslovni, saj je družina Ivanjko v prejšnjem desetletju za seboj pustila goro dolgov, Leo Ivanjko pa je s svojim skladom Julius Fond močno prispeval k potopu cerkvenih skladov Zvon 1 in Zvon 2.
Oče Ivanjko
Šime Ivanjko je bil ustanovitelj zavarovalnice Prima, ki je prešla pod okrilje zavarovalnice Grawe. Prenos naj bi družini Ivanjko prinesel veliko premoženja, ki pa je po besedah uglednega pravnika izpuhtelo v preteklem desetletju. V vodstvu zavarovalnice je še vedno zaposlena Simona Ivanjko, sestra Lea Ivanjka. Zavarovalnica je tudi kupila vilo Ivanjkovih, ki je zaradi družinskih dolgov pristala na dražbi.
Oče Lea Ivanjka je eden največjih pravnih strokovnjakov za gospodarsko pravo v Sloveniji, prof. dr. Šime Ivanjko. Je tudi častni konzul Republike Hrvaške in član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. Kot profesor emeritus na mariborski pravni fakulteti je specializiran za področje gospodarskega prava. Prav tako je strokovnjak na področjih konkurenčnega prava, poslovne etike, zavarovalniškega prava in medijskega prava. Na spletnih straneh Pravne fakultete Univerze v Mariboru njegov opus opišejo takole: Direktor Višje pravne šole v Mariboru v letih 1974–1976 ter v letih 1981–1983 in dekan Pravne fakultete Univerze v Mariboru v letih 2003–2007. Bil je predsednik skupščine Združenja zavarovalnih organizacij Jugoslavije, predsednik častnega sodišča Gospodarske zbornice Jugoslavije in Gospodarske zbornice Slovenije, redni član Akademije pravnih znanosti Hrvaške, podpredsednik Zveze društev pravnikov Slovenije. Soavtor več zakonskih osnutkov s področja gospodarskega prava, član komisije za pripravo Zakona o gospodarskih družbah, bil je pobudnik in soustanovitelj dveh prvih zasebnih zavarovalnic v Sloveniji in na Hrvaškem ter soustanovitelj več institutov in prve d. o. o. v Sloveniji. Bil je predsednik skupščine Štajerske gospodarske zbornice, s svojim strokovnim znanjem in delom je prispeval k razvoju od višje v visoko ter do današnje pravne fakultete, član Komisije za preizkus znanja za zavarovalne zastopnike in posrednike pri Slovenskem zavarovalnem združenju. Bil je pobudnik ustanovitve časopisa Pravna praksa, sodeloval pa je tudi pri ustanavljanju revije Združeno delo, ki se je kasneje preimenovala v Podjetje in delo, soustanovitelj Davčno-finančnega raziskovalnega inštituta v Mariboru ter glavni in odgovorni urednik časopisa Davčno-finančna praksa, ki jo izdaja omenjeni inštitut.
Šime Ivanjko je leta 2007 prejel priznanje zlati znak Univerze v Mariboru, ki ga Univerza v Mariboru podeljuje za izredne uspehe, dosežke in zasluge pri znanstvenoraziskovalnem, vzgojno-izobraževalnem, kulturno-umetniškem ali drugem delu, ki pomembneje prispeva k celovitemu razvoju univerze in njenih članic. Je tudi ustanovitelj Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru in predsednik Društva za medijsko kulturo v Mariboru.
Senca preteklega desetletja
Senco na ta impozantni opus je vrglo njegovo prizadevanje, da se iz slovenske pravne ureditve odstranijo zakonske določbe, ki pravijo, da lastniki družb z omejeno odgovornostjo v primeru poslovnega neuspeha za obveznosti družb jamčijo tudi z osebnim premoženjem. Čeprav gre za popolnoma legitimno zahtevo in težnjo po odpravi zakonske anomalije, ki je ogrožala preživetje številnih podjetnikov, je čas te zahteve sovpadal s propadom podjetij njegovega sina, zaradi česar so nekateri mediji podvomili o iskrenosti njegovih namenov.
Poslovno prepletena
Poleg tega sta Leo in Šime Ivanjko tudi poslovno sodelovala v okviru zloglasnega Julius Fonda, ki je imel v lasti delež Steklarne Rogaška, bil lastnik delnic Petrola v vrednosti 25 milijonov evrov in imel vložke v številnih podjetjih v Bosni in na Hrvaškem. Večino vlaganj so izvedli z denarjem sklada Zvon ena in prispevali levji delež k njegovemu propadu. V času, ko je Leo Ivanjko vodil sklad, je njegov oče Šime sedel v nadzornem svetu, kar pomeni, da je bil prav on tisti, ki bi ga moral ustaviti, ko je delnice Petrola kupoval po 700 evrov, čeprav so bile vredne le nekaj čez 300 evrov. Poslovno sodelujeta še danes, saj je Leo Ivanjko član sveta Inštituta za zavarovalništvo in pravo, ki ga je ustanovil njegov oče, predstojnica inštituta pa je Klementina Ihanec, zasebna partnerica Lea Ivanjka. Klementina je tudi lastnica podjetja EUB, ki trži zavarovanja in na katerega stranke napotujejo z omenjenega inštituta.
Sod brez dna
Leo Ivanjko je bil od leta 2010 tudi večinski lastnik podjetja Vinag, za upravljanje katerega je skrbela njegova partnerica Klementina, ki se zaradi tega še vedno redno udeležuje sodnih obravnav, saj upniki od nje terjajo milijonsko odškodnino. Med največjimi upniki podjetja Vinag je tudi zavarovalnica Grawe, ki je nastala iz zavarovalnice Prima, ki jo je ustanovil oče Lea Ivanjka, Šime, vodja pravne službe v tej družbi pa je sestra Lea Ivanjka, Simona. Grawe je z izdatno finančno injekcijo reševal likvidnostne težave mariborskega velepodjetnika, a tudi to ni pomagalo. Zgodbo Vinaga je ob stečaju najbolj slikovito opisala ena od nekdanjih zaposlenih v podjetju: »Ko so prišli Ivanjkovi, je Vinag kar dobro posloval. Resda je (bila) kriza, ampak tako, kot so oni uničili podjetje, je fenomen.« Zanimivo je, da se je med upnike podjetja prijavil tudi Leo Ivanjko sam, in sicer s terjatvijo, visoko kar dva milijona evrov, a ga je v njegovi nameri ustavila stečajna upraviteljica.
Zlata žlica
Leo Ivanjko je večino premoženja "ustvaril" prek vodenja sklada Julius Fond, ki se je napajal s premoženjem cerkvenih skladov Zvon. Skupaj z Istrabenzom je poskušal prevzeti Petrol, veliko naložb pa je bilo usmerjenih tudi na Balkan.
Leo Ivanjko je v času svojega podjetniškega pohoda življenje znal zajemati z veliko žlico. Nakupoval je luksuzne nepremičnine v središču Maribora, potoval širom po svetu, se vozil v luksuznih avtomobilih, pil najdražja vina in jedel v najdražjih svetovnih restavracijah. Med drugim je bil tudi solastnik luksuznega butičnega hotela Boškinac na Pagu in ene najbolj razvpitih diskotek v Zrćah, Kalypso. A vse to je odšlo. Dve impozantni vili v središču Maribora, v katerih je bivala družina Ivanjko, sta bili prodani na dražbi. Prvo je kupila zavarovalnica Grawe, za katero smo že razložili, na kakšen način je povezana z družino, o kateri pišemo, drugo pa banka Sberbank, ki naj bi že ob nakupu vedela, komu bodo nepremičnino prodali dalje. Poslovno stavbo na Trgu svobode v Mariboru, v kateri je tudi konzulat Republike Hrvaške, so nekako uspeli rešiti prek inštituta za zavarovalništvo, ki na tem naslovu deluje še danes. Leo Ivanjko je naslov stalnega bivališča prenesel v Avstrijo ter sebe in del premoženja uspešno rešil pred upniki. Čeprav je pred očmi države videti, kot da je Leo Ivanjko ostal brez vsega, znajo Mariborčani povedati, da danes živi med Dunajem in Zagrebom ter da se naokoli vozi v novem prestižnem avtu znamke Bentley.
