V Cankarjev dom se vračate po štirih letih. S čim boste tokrat razveselili poslušalce?
Nekoč davno sem imel v Sarajevu koncert s svojim prijateljem Kemalom Monteno. Nekaj pesmi sva zapela skupaj, nato pa sem pel le jaz. Pel sem neke svoje pesmi … Čez čas me je Kemal na odru vprašal: »Pa kaj ti to poješ?« Odvrnil sem mu: »Pa, pojem svoje nove pesmi.« Nakar mi je Kemal dejal: »Zaj*** novo … Nova je dobra le, ko postane stara.« Tako da bom pel svoje stare pesmi – pa tudi kakšno novo.
Se vam bo na odru poleg Damirja Urbana pridružil še kakšen gost, morda celo vaša hči Milica Alma?
Poleg Urbana se mi bo verjetno pridružil še moj prijatelj Jure Ivanušič. Moja hčerka Milica Alma ne bo mogla priti, saj je v Liverpoolu, kjer študira glasbo, in ima obveznosti.
Na vaših koncertih poleg s pesmimi občinstvo navdušujete s prozo, poezijo in življenjskimi zgodbami. Na podlagi česa jih izbirate?
Za vsak koncert izberem kaj drugega. Ne vem, kaj bo ta večer v Cankarjevem domu. To je odvisno od občinstva. Ko te gledalci ponesejo s svojo energijo, noriš na poseben način. Včasih pa se mi zgodi, da me na odru preseneti kdo od mojih glasbenih prijateljev. Ljubljana je daleč, sicer bi se morda izza mojega hrbta »nepovabljen« pojavil Đorđe Balašević. To mi je pred nekaj leti naredil v Beogradu in Novem Sadu. Pojavil se je izza mojega hrbta, odpel nekaj stvari in odšel. To mi je bilo zelo všeč. To je bil globok izraz prijateljstva. Pri vas mi je to počel Vlado Kreslin, a na žalost ima ta večer koncert nekje v Prekmurju.
Boste tokrat v Sloveniji ostali dlje časa ali se vam bo (znova) mudilo naprej?
Takoj moram iti nazaj. Sicer bi ostal, da bi se družil s prijatelji Nikolo Damjanićem, Dušanom Jovanovićem in Radkom Poličem. A zagotovo bo nekaj tega 26. na kosilu pri mojem prijetelju Popu v Asu. To doživljam kot neko posebno svečanost in predigro za moj koncert, saj je v tej restavraciji tako dobra energija.
Kateri so poleg Asa vaši najljubši kotički pri nas?
Zelo me veseli, ko balinam z Nikolo Damjanićem in našo družbo. Kar naenkrat sredi Slovenije v nas zaživi naša Krajina. Tako nam je lepo in domače ...
Vaše življenje so filmi in gledališče, strast pa koncertni odri. Imate razen tega še kakšne strasti?
Oh, da. Nehal sem sicer igrati nogomet, ki sem ga igral vse življenje. Pred kratkim sem v Beogradu hodil proti Beograjskemu dramskemu gledališču, kjer smo igrali predstavo z Brionov Kdo se boji Virginie Woolf?, ko me je pri kiosku, kjer sem kupoval časopise, nagovoril neki visoki človek in mi stiskajoč roko dejal: »Ime mi je Rade Zalad. Bil sem vratar Partizana in nogometne reprezentance Jugoslavije. Vi ste mi leta 1985 na malonogometnem turniju v hali Pionir v Beogradu zabili gol.« Ne morete si predstavljati, kako me je to razveselilo in na neki način dvignilo. Predstava, ki smo jo imeli tisti večer, je bila verjetno tudi zaradi tega ena najboljših doslej. Zdaj nogometa ne igram več, še vedno pa igram tenis, čeprav zaradi tega pozneje trpijo moj hrbet in kolena.
Zelo radi kuhate in gostite ljudi. Po kom imate to?
Po Rajku Grliću. On je eden najboljših kuharjev, kar jih poznam. (smeh)
Pripravljate vedno enake jedi ali raje eksperimentirate?
Jaz vedno eksperimentiram. Tako na odru kot v življenju. Drugače bi bilo vse na smrt dolgočasno, kajne?
Pred časom naj bi vas med pripravljanjem žara na dvorišču v vašem losangeleškem domovanju zmotili gasilci. Je to res?
Čista resnica. Zakuril sem nekaj hrastovih vejic, ki so žaru dajale čudovit vonj, so se pa zelo dimile. V nekem trenutku so čez ograjo na moje dvorišče začeli skakati gasilci v polni opremi. Ko so ugotovili, kaj počem, so se nasmejali in odšli. Ob tem so se nekateri fotografirali z mano, saj so me prepoznali iz filma Pljuni in jo stisni.
Glede na to, da imate med svojimi prijatelji slavne osebe, jih na zabave vabite ločeno ali (tudi) skupaj s svojimi neslavnimi prijatelji?
Na moje zabave so vedno hodili tako moji filmski prijatelji, slavni igralci, igralke in režiserji kot moja »raja« iz naših krajev. Našim sem zgolj rekel, da ni fotografiranja in naj jih ne dolgočasijo z vprašanji. Oni so to spoštovali, moji filmski prijatelji pa so neskončno uživali v tem ter se počutili svobodno in sproščeno.
Med pripravljanjem na intervju sem prebrala, da vaš priimek v turščini pomeni nekoga, ki dela oziroma prodaja sladko pijačo šerbet. Ste jo že poskusili? Kakšna se vam je zdela?
Tudi Miroslav Krleža je mislil, da moj priimek izhaja iz turške besede šerbet, kar je neka sladka pijača. Jaz sem mu na to odvrnil: »Pa kako, glede na to, da v celi Jugoslaviji obstajajo le te štiri hiše Šerbedžija v Lici? Verjetno nismo mi proizvajali šerbeta za celotno turško cesarstvo.« Nasmejal se mi je in mi rekel: »Pojdi v r***, mali, prav imaš!«
Glede na videz bi vam človek prisodil veliko manj let, kot jih štejete. V čem, mislite, je skrivnost vaše čilosti?
Vprašajte mojo ženo!
Kateri novi gledališki, filmski in/ali televizijski projekti vas čakajo v bližnji prihodnosti?
Po zagrebškem koncertu v HNK Zagreb, ki bo 3. novembra – zadnjič sem tam nastopil kot Peer Gynt na začetku 80. let prejšnjega stoletja –, odhajam v New York, kjer me čaka snemanje televizijske serije Črni seznam. Nato se bom vrnil in nadaljeval s predstavami Kdo se boji Virginie Woolf? v Zagrebu in Beogradu. Upam, da bomo s predstavo kmalu prišli tudi v Ljubljano in Maribor. Februarja naslednje leto bom v Benetkah snemal film s sijajnim italijanskim režiserjem Andreo Segrejem, s katerim sem pred nekaj leti delal prekrasen film Ime mi je Li. Naslednje leto me čaka še film na Hrvaškem z Brunom Gamulinom. Potem bo spet tu poletje in naša nova gledalška sezona na Brionih. Kralj Lear 20. leto zapored. Tega ni nikjer na svetu, kajne?
