Kako se je zgodilo sodelovanje pri tem filmu?
Z režiserjem in scenaristom filma Prekletstvo Valburge Tomažem Gorkičem sem sodeloval že pri filmu Idila, ki je bila super izkušnja. Poklical me je in mi rekel, da ima neki scenarij in ali bi ga lahko prebral, da si me predstavlja v vlogi Marjana. Ko sem ga, sva se hitro dogovorila.
Se na splošno raje odločate za preverjene ekipe kot nove?
Imam srečo, da vso kariero skoraj vedno delam z novimi ljudmi, da nikoli nisem padel v ustaljene ekipe ne v gledališču ne v filmu. In mislim, da sem do zdaj iz tega vedno potegnil samo dobre stvari, da sem profitiral – zato, ker sem moral vedno ostati odprt.
Kako je bilo na snemanju?
Bilo je super, a tudi zelo intenzivno in naporno. Snemali smo v graščini Novo Celje. Ekipa se je super povezala, saj smo po res dolgo snemalnih dnevih, ker smo imeli res zelo stiščan urnik, na koncu zvečer še vedno našli čas, da smo bili malo ljudje, da smo se podružili.
Pri filmu sodeluje tudi nekaj neigralcev, na primer glasbenika Niklas Kvarforth in Grega Skočir. Kako je bilo delati z njimi?
Super, ker neigralci prinesejo drugo dimenzijo. Oni ne gledajo na igro s klasičnega vidika, tako kot mi, ampak se tega lotijo bolj intuitivno, sta pa Niklas in Grega le glasbenika in imata ritem, tako da vesta, kdaj je treba kaj narediti, in je bilo super. Malo bolj sveže, dobrodošlo.
Se je zgodila kakšna posebna anekdota?
Več jih je bilo. (smeh) Hecno je bilo, ker v tistem dvorcu ni bilo prh, tako da je moral najožji del ekipe ves krvav hoditi v 500 metrov oddaljen penzion, Luka Cimprič pa se je s kolesom v kopalnem plašču zalit s krvjo vozil čez pol Žalca. Ljudje so sicer vedeli, da se snema film, prišlo je tudi nekaj »firbcev«.
Koliko časa ste morali presedeti v maski?
Tokrat je šlo zelo lepo, mislim, da je trajalo maksimalno 20 minut. Pri Idili je bilo drugače. Takrat sem moral za masko sedeti tri ure. Me pa ni motilo, saj to pač spada k procesu. V tistem času sem se umiril, osredotočil in pripravil. Bolj mučno mi je bilo takrat snemanje maske, tisto eno uro, ko so me zalivali z alkoholi, da se je maska odtopila od kože – mučno zato, ker sem vedel, da je konec.
V filmu igrate podjetnega Marjana. Koliko vloge je v vas?
Odvisno od situacije. Kdaj se mi da biti podjeten, kdaj pa ne. V smislu trženja sebe zagotovo nisem podjeten, mislim, da so drugi bolj in imajo tudi večje uspehe na tem področju, mogoče tudi zato, ker jih to zanima. Je pa tudi v naš posel začela prodirati samopromocija. A moja storitev je takšna, kot je – če je komu všeč, je, če ne pa … ne morem delati drugače.
Se vam sicer zdi, da smo Slovenci iznajdljiv narod?
Ja, v »šparovnosti« smo zelo iznajdljivi.
Film je žanrsko opisan kot politično nekorektna mešanica grozljivke in črne komedije. Kako gre to dvoje skupaj?
Zelo. Smeh in solze so v resnici dokaj podobno čustvo, le da so manifestirane v različnem koordinatnem izhodišču. Saj groza ali strah se najbolje ubije s humorjem, z nečim smešnim. Zdi se mi, da film zelo dobro zastavi to premiso: da na začetku gledalce sprosti in jih potem lažje šokira.
Kaj imate vi osebno raje: grozljivke ali črne komedije?
Grozljivk sploh ne maram. Kot majhen sem gledal filma Muha in Gremlini in mi nista bila všeč. Raje pogledam kakšno drugo zvrst. Od vsega še najmanj gledam komedije in akcijske. Grem v knjižnico in si vzamem, kar mi pade v oči.
Zanimivo, da ne marate grozljivk, igrali pa ste že v dveh …
Ja, a to je drugače, drugo je delati. Poleg tega se pri nas tako redko delajo konkretno žanrski film, da se mi zdi škoda zavrniti takšne priložnosti – saj nismo Amerika.
Filmski režiserji oziroma producenti vas imajo kar radi – sodeč po priložnostih, ki jih dobivate doma. V čem je vaš ključ do uspeha?
Ne vem, mislim, da bi to morali vprašati njih.
Avgusta letos ste snemali tudi v Avstraliji. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Lahko povem samo to, da gre za celovečerni ameriški film. Taron Lexton je napisal scenarij zanj in ga tudi režiral. Našla me je produkcija. Avdicijo sem delal pri nas. Prvo sem naredil malo bolj kot hec – takrat sem bil v časovni stiski in sem na hitro nekaj spacal skupaj, njim pa je bilo zelo všeč. Potem sem šel v drugi krog in nato so me izbrali. Zgodbe ne smem razkrivati. Je pa moja vloga kar pomembna glede na film. Ta naj bi bil predstavljen prihodnje leto. Ne vem, ali bo prišel tudi k nam. Dvomim. Mogoče bom pa imel premiero v Los Angelesu.
Bi si želeli prodreti tudi v Hollywood?
Nimam predsodkov pred katerokoli filmsko industrijo. Vse, kar se pri nas za igralce zgodi zunaj naše države, je že tako aleluja. Za nas, ki smo v resnici en jezikovni otok in ki se kulturno sploh ne povezujemo z drugimi narodi oziroma se zelo malo, to niso majhni koraki. Tako da če bi prišla priložnost, ne bi okleval.
Po redni zaposlitvi v MGL ste leta 2014 odšli v SNG Maribor. Ste to kdaj obžalovali?
Ne, nikoli. Mislim, da sem korektno sodeloval z obema gledališčema. V MGL sem v lanski sezoni gostoval v predstavi Kresnice, ki jo bomo igrali tudi v letošnji. Zdaj pa sem začutil, da moram malo poskusiti po svoje.
Kje vas bomo na odrih še lahko videli letos?
V Anton Podbevšek teatru bom delal vskok v Lau(f)story, ki ga je lani režiral Matjaž Pograjc, poleg tega igram v glavni vlogi v predstavi Na valovih Slovenskega stalnega gledališča Trst v koprodukciji z gledališčem Škuc in Cankarjevim domom ter v avtorsko-glasbeni predstavi Pesem za eno Drevo. Sicer pa sem sodeloval tudi pri enem delu tretje sezone serije V dvoje, trenutno z Miroslavom Mandićem snemam film Sanremo (tam imam manjšo vlogo), čaka me podelitev Bob leta, v dogovorih pa sem še za eno predstavo v gledališču in za neko snemanje.
Kaj pa slovenske serije, vas niso nič vabili vanje?
Bil sem na avdiciji za eno izmed teh serij, a nismo prišli skupaj.
Če gledate kakšno predstavo ali film – se lahko povsem prepustite videnemu kot navaden gledalec, ali vmes razmišljate, kako bi vi to odigrali?
Filmi me bolj odnesejo, lažje se jim prepustim, pri predstavah pa imam v zadnjem času malo težav. Nazadnje, ko sem se res prepustil in mi je bilo zelo fajn, so bila Pljuča v SNG Drama Ljubljana. Nina Ivanišin in Vito Weiss sta super, predstava se me je zelo dotaknila in mi dala misliti. Že dolgo nisem videl tako dobre predstave pri nas. Kdaj pa se mi zdi, da razmišljam, kaj bi jaz naredil, kaj bi bile druge rešitve, ali pa, kaj so bile dobre stvari. Meni je super, če me kdo preseneti.
Ste Mariborčan v Ljubljani. Zakaj ste se (znova) preselili v prestolnico?
Če hočeš v Sloveniji delati kot svobodnjak, nimaš druge izbire, kot da živiš v Ljubljani.
Pa lahko preživite na svobodi?
Lahko, hvala bogu.
Kako pa preživljate prosti čas?
Čisto odvisno. Zdaj sem spet začel igrati kitaro. Sicer pa grem rad kam v hribe. Zelo rad tudi kuham. Temu sicer ne morem reči hobi, se pač prehranjujem. To sem začel po tem, ko sem nehal biti študent in zunaj jesti na bone – takrat sem se že tudi zelo naveličal gostilniške hrane in sem se pač spravil zraven. Ne kuham tako, ko kuhajo moji doma, neke svoje variante sem našel. Ker nisem imel nekih sestavin ali se mi jih ni dalo iskati, sem moral improvizirati s tem, kar je bilo v hladilniku. Kuhanje mi je postalo rutina. Tudi po dopoldanskih vajah grem domov in si nekaj skuham, da malo prekinem. Ne delam pa sladic, tudi nisem najbolj za sladko. Že od malega me to ni mikalo: rad sem imel bombone Kiki, potem so bile pa že bobi palčke. Čokolado jem, kadar sem utrujen, nujno pa jo moram pojesti pred predstavo Rožnati trikotnik. Na vajah zanjo sem bil na koncu že zelo utrujen in potem sem, da sem si dajal potuho, kakor za ekipo na vsako vajo nosil te ogromne milke, da sem jo potem lahko jedel. To mi je ostalo, pred to predstavo mora biti sladko. Na odru se sicer hrani izognem, če je to le mogoče, ne morem pa iti lačen nanj, ker potem razmišljam samo o hrani.
Vam je kaj žal, da ste opustili kitaro?
Ko sem šel na AGFRT, mi je bilo zelo žal, da nisem ostal na glasbeni poti, ker je bila zame Akademija malo »jebivetrska« – od glasbe sem bil vajen discipline, tam je bilo pa vse malo razpuščeno – in v nekem trenutku nisem čisto razumel tega sistema. Če bi šel še enkrat nazaj, bi se mogoče odločil za glasbo ali pa je vsaj ne bi opustil tako hitro, kot sem jo. Meni se je takrat vse skupaj malo zamerilo, pa puberteta me je zgrabila in se mi ni več dalo doma tri ure na dan vaditi kitare, to je pa treba, če hočeš kaj narediti. Tudi profesorji so me zelo spodbujali in me prepričevali, naj ostanem.
Kako ste sploh zašli v igralske vode?
To je bilo čisto naključje. V srednji šoli smo imeli izbirne vsebine. Nisem hotel k pevskemu zboru ali debatnemu krožku in sem se vpisal v gledališkega. A mi je bilo to nekaj najbolj dolgočasnega. Ko sem to v glavi že opustil in si rekel, da si bom že našel nekaj drugega, me je profesorica slovenščine vprašala, ali bi naredil vskok v neko srednješolsko predstavo – sploh nisem vedel, kaj to pomeni – pa da bi šli v Mostar – tudi tega takrat nisem vedel, kje je, ker me je zanimal samo moj notranji svet. Potem smo šli dol in je bila super ekipa in sem si rekel: »Okej, bom še eno leto pa še eno,« a tudi takrat nisem vedel, ali zato, ker so mi bili ljudje fajn ali ker mi je bilo to popoldansko početje v redu. Nato sem vse skupaj pustil, tako da se na koncu srednje šole nisem s tem ukvarjal, ampak sem se raje posvečal drugim stvarem, ki so me takrat zanimale. Ko je prišel čas za vpis na fakulteto, pa sem si pa rekel: »Grem na sprejemne,« in sem jih naredil. Druga izbira je bila zgodovina, tretja pa filozofija, čeprav sem vedel, da nimam dovolj »zicledra« za to, da bi tam mozgal.
Kdaj ste potem vzljubili igro?
Saj mi je bilo fajn, samo sistema nisem razumel. V tretjem letniku sem celo hotel pustiti Akademijo. Nikoli namreč nisem razumel te ozkosti v glavah. Na Akademije sem že dosti snemal študentske filme in to je šlo profesorjem v nos, in ko sem v 4. letniku dobil avdicijo v seriji Brat bratu, pa sem dobival veliko očitkov, tudi od kolegov, da kaj si mislim, da sem se komercialno prodal. Meni pa se je vedno zdelo super, da sem lahko delal na več področjih, in starejši ko sem, vedno bolj odkrivam, da so mi najbolj zanimivi igralci, ki se znajdejo v več zvrsteh. Kričati in jokati na odru zna vsak, veliko težje je zabavati ljudi. Par let po Akademiji sem šel v tujino in tam sem dobil potrditev. Tam se mi je nekaj sprostilo in sem se začel tudi vračati k izhodiščni ideji, zakaj sem se sploh vpisal na Akademijo, kaj mi je sploh všeč, kaj me sploh zanima. Takrat sem si začel priznavati sanje, si jih dovoliti in sem začeti hoditi za njimi. Temu so potem sledile tudi vse moje karierne odločitve.
V nasprotju z nekaterimi kolegi niste aktiven uporabnik družbenih omrežij. Zakaj?
Iskreno jih ne razumem, poskušam jih čim manj uporabljati. Komaj dve leti imam pametni telefon, pa mi gre že na živce, a ga moram imeti. Zdi se ti, da je vse pomembno, pa ni. Zadnjič sem se zalotil, da sem ob desetih zvečer bral elektronsko pošto. Želim si, da bi enkrat vse to crknilo. Všeč so mi bili analogni časi.
Ste pa aktivni pri stanovskem boju za pravice ...
Res je. Pred kratkim smo ustanovili Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev. Nastali smo na pobudo kolektivne organizacije za uveljavljanje naših pravic AIPA. Predsednik je Sebastian Cavazza, v upravnem odboru pa smo še Brane Završan, Ludvik Bagari, Nika Roznam, Maja Sever in jaz. Organiziramo delavnice, okrogle mize, na primer, kje smo igralci po statusu v Sloveniji glede na preostale evropske države, in druge dogodke. Zelo pomembno se mi zdi tudi deljenje izkušenj z delom v tujini.
PREKLETSTVO VALBURGE
Glavna protagonista zgodbe sta brata Marjan (Jurij Drevenšek) in Bojan (Marko Mandič), ki zaradi dosedanjega slabega poslovanja potrebujeta novo poslovno priložnost. Najdeta jo v vseprisotnih premožnih turistih, ki samo čakajo, da zapravijo denar za lokalne znamenitosti. S pajdašem Ferdom (Žiga Födransperg) si omislijo turistične oglede, za javnost zaprte mistične graščine. Za marketinško potezo, ki bo privabila trume turistov, izrabijo lokalno legendo, ki trdi, da naj bi v dvorcu Valburga nekdaj živel krvoločni baron, domnevni bratranec grofa Drakule.
Zberejo prvo turistično skupino, ki jo tvorijo švedska satanista Sven (Niklas Kvarforth) in Elsa (Katarina Stegnar) v družbi domačega pomagača Mileta (Grega Skočir) na pohodu za dolgo izgubljeno satanistično relikvijo, francoski gotičarji Chloe (Ondina Kerec), Louise (Neža Blažič) in Louis (Matevž Loboda) na lovu za vampirjem, ruski porno umetnik Vasily (Luka Cimprič) s porno zvezdnicama Anastasyo (Saša Pavlin Stošič) in Dasho (Zala Djurić Ribič) na poskusnem snemanju za novo porno mojstrovino in nič hudega sluteča nemška turista Hans (Jonas Žnidaršič) in Ilsa (Tanja Ribič), ki sta se očitno tam znašla po pomoti in sta, kot se za Nemce spodobi, dodobra opremljena z ogromnimi količinami piva. Kmalu se izkaže, da se v notranjosti dvorca skriva neslutena groza, ki v mračnih sencah nemilostno preži na nič hudega sluteče obiskovalce dvorca. To je groza v vsej svoji slavi. To je prekletstvo Valburge.
