Veliko glasbenikov izhaja iz glasbenih družin. Je tako tudi pri vas?
Odraščal sem v glasbeni družini, čeprav starši niso profesionalni glasbeniki. Mama je igrala klavir in končala konservatorij v Mariboru, pozneje pa je študirala klasično filologijo in delala kot profesorica. Oče pa je sicer nekaj let prav tako profesionalno igral v radijskem orkestru čisto na začetku njegove ustanovitve v 50. letih prejšnjega stoletja in pozneje končal arhitekturo. Ta njuna ljubezen do glasbe se je prenesla na otroka – na mojega brata Marka, ki je bil izvrsten violinist in pedagog, in name. Začela sva z blokflavticami pri prof. Tomažu Buhu na Vegovi. Bil je odličen profesor in je to ljubezen do glasbe še okrepil, tako da imam na ta čas – takrat sem bil star približno šest let – zelo lepe spomine. Veliko je bilo tudi uspehov na tekmovanjih in nastopih na različnih glasbenih revijah. Takrat smo igrali v baročnem triu: brat je igral sopransko, jaz altovsko, Urban Urbanija pa tenorsko blokflavto. Žal sta oba člana tega ansambla danes že pokojna. Proti koncu osnovne šole pa je moj brat začel igrati violino, Urban saksofon in jaz violončelo.
Kako to, da ste se odločili za violončelo?
Takrat je bilo v igri več inštrumentov. Sam sem si zelo želel igrati prečno flavto – nisem si namreč predstavljal, da ne bi več sodeloval s svojim profesorjem Tomažem Buhom. Sem pa razmišljal tudi o drugih inštrumentih. Zelo me je zanimal klavir, tudi kitara, predvsem zaradi odraščanja in povezovanja, družabnosti tega inštrumenta. Potem pa smo z družino obiskali enega od poletnih koncertov Ljubljana festivala, kjer je nastopil izvrsten madžarski violončelist Miklós Perényi, in sem se dobesedno zaljubil v ta inštrument. To sem povedal staršem in tako se je začela moja glasbena pot v povezavi z violončelom. Še istega leta, sicer nekoliko z zamikom, ker je ta odločitev prišla konec avgusta, sva z očetom obiskala profesorja Matijo Lorenza na viški glasbeni šoli in nekje konec oktobra sem začel pouk violončela.
To srečanje je bilo zame po eni strani zelo lepo, po drugi pa presenetljivo – nisem si namreč predstavljal, da je lahko pristop do dveh različnih inštrumentov tako zelo različen. Medtem ko na blokflavti praktično na prvi uri že pihneš kakšen ton, je pot do začetkov igranja skladb na violončelu bistveno daljša in bistveno težja. S podobnimi spoznanji se je srečeval tudi moj brat Marko pri violini, kljub temu pa so bili najini prvi koraki zelo uspešni. Jaz sem v treh letih dokončal nižjo glasbeno šolo in nadaljeval šolanje – poleg tistega na poljanski gimnaziji – tudi na srednji glasbeni šoli v Ljubljani pri istem profesorju Matiji Lorenzu. V tem času sem bil zelo dejaven tudi kot komorni glasbenik.
Igrali smo z bratom in s pianistom Markom Pokornom, ki je danes uspešen scenarist humorističnih televizijskih nadaljevank in odličen zdravnik, tako da smo v tem triu nastopali na koncertih in mednarodnih tekmovanjih ter bili uspešni. Poleg tega sem igral v kvartetu violončel, s katerim smo prav tako prejeli veliko priznanj in nagrad na takratnih republiških in zveznih tekmovanjih v nekdanji Jugoslaviji. Študij sem nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Milošu Mlejniku, tako da je bila ta kontinuiteta pravzaprav zame samoumevna, čeprav sem imel kot gimnazijec tudi druge ideje. Mikala sta me film pa tudi pravo.
Film v smislu igre?
Ne, film kot režija. Moj sošolec je bil Igor Šterk – danes uspešen režiser. V srednji šoli smo se s sošolci zelo veliko družili tudi zunaj šole. Z ekipo smo stalno jadrali. Igorjev oče je bil svetovni popotnik na jadrnici in nam je dal tudi prve napotke v zvezi z jadranjem ter nam posodil jadrnico, ko smo bili navdušeni 16-letniki in smo se sami odpravljali najprej po istrskem morju, zatem na skrajni jug Jadrana, kot 20-letniki smo prejadrali grško-jonsko morje, pozneje pa z drugo ekipo vse karibske otoke. To prijateljstvo ohranjamo še danes. Poleg tega smo se ukvarjali s filmom. Bili smo člani društva Minifilm, kjer so spodbujali tudi mlade ustvarjalce, tako da smo soustvarili zelo lušten film, neko aluzijo na takrat priljubljen film s Harrisonom Fordom, Indiana Jones in lov za izgubljenim zakladom, a smo nehote ustvarili parodijo nanj. (smeh)
Ta film se je po predvajanju na neki zabavi izgubil neznano kam, še vedno pa imam pred očmi smešne amatersko posnete kadre, ne samo z vidika snemanja, temveč tudi igre, igrali so namreč sošolci. A ta ljubezen do filma je pri meni še danes zelo močna, tako da si zelo pogosto doma v miru na DVD-jih ogledam številne filme. Čedalje bolj me privlačijo evropski filmi, produkcija, ki kaže probleme evropske družbe in posameznika. Še vedno pa je moj najljubši režiser Stanley Kubrick, ki je znan tudi po tem, da ni posebej naročal avtorske glasbe, ampak je posegal po klasičnih delih skladateljev simfonične in druge glasbe ter to zelo inventivno uporabil v svojih filmih.
Kako zelo ste pozorni na glasbo v filmih?
Včasih sem celo preveč pozoren, da izgubim nit zgodbe, tako da je zame ogled filmov doma na DVD-ju še posebej pripravno zato, da si lahko ob tem, ko me glasba odnese, film zavrtim nekoliko nazaj. Seveda ogled doma ni enako kakovosten kot ogled na velikem platnu v kakšnem dobrem kinu, ampak saj teh filmov si pravzaprav niti ne moremo pogledati v naših kinih – izjemoma na Liffu in v Kinodvoru.
Pred petimi leti ste si poškodovali zapestje. Ste, ko ste izvedeli, da z roko ne bo vse tako, kot je bilo pred tem, imeli tudi kakšne črne misli?
Dan po tem, ko sem se poškodoval na filharmoničnem pikniku ob zaključku sezone, bolečina ni popustila, pojavila se je tudi grozljiva oteklina, zato sem takoj obiskal urgenco. Rentgenski posnetki so pokazali zlom navikularke – to je majhna kost v zapestju, ki je zelo občutljiva in v celoti preraščena s hrustancem. Pri tej poškodbi se je tudi hrustanec močno poškodoval, tako da mi je zdravnik svetoval operacijo, ki pa sem jo zavrnil, saj bi se moral odpovedati celotni naslednji sezoni. Zdravnik je potem rekel, da lahko poskusimo brez, saj da je konec koncev tudi operacija neko tveganje. Dodatno pa so me prestrašili v mavčarni, kjer sem s skrbjo spraševal, koliko časa traja, da se ta kost zaceli, in so mi rekli, da nikoli. Seveda tega nisem vzel povsem resno in po pogovoru z zdravnikom sem si izboril plavalni, tanjši mavec, ker so me v kratkem čakali pomembni nastopi z godalnim kvartetom, in če bi tu zatajil, bi praktično vsi ostali brez koncertov. Ko sem po desetih dnevih prvič spet začel igrati, sicer z zelo hudimi bolečinami, so te črne misli nekoliko odplavale in sem si rekel: »No, saj bo.« Kolegi so se na vajah pošalili, da ni nič slabše kot prej.
Bolečina je ostajala, jaz sem bil prepričan, da bo minila, a ni. Po približno letu in pol sem šel spet k zdravniku, vzporedno pa sem imel številne terapije od akupunkture do magnetne terapije, ultrazvoka, ajurvedskih terapij ... ne vem, česa vse nisem poskusil. Na kontrolnem pregledu mi je zdravnik ponovno predlagal operacijo, ki pa sem jo odložil, ker sem hotel še druga mnenja. Uvidel sem, da tako ne bo šlo naprej. Dejansko je bila napoved takšna, da težko, da bo bolje, kvečjemu slabše in da je vprašanje tudi, ali bi operacija to rešila. Po 25 letih igranja v orkestru, komornem godalnem orkestru in kvartetu Dissonance se mi je praktično ves ta svet, ki sem ga leta in leta gradil, naenkrat zrušil. Seveda to niso prijetni občutki, še bolj neprijetni občutki pa so bile frustracije, ker iti na oder s strahom, da ti bo roka odpovedala med koncertom, ni luštna, še več, skrajno neugodna je, zato so bili vedno pogostejši občutki, da moram to vsaj začasno prenehati. V filharmoniji sem se dogovoril za enoletni neplačani dopust. Če si na bolniškem dopustu, moraš biti namreč doma, ne smeš biti aktiven nikjer drugje, zame pa je bilo to popolnoma nepredstavljivo – prvič zaradi mene samega, ker sem zelo vpet v delo, ki ga imam rad, drugič pa zato, ker bi bila obstoj in nadaljnje delo komornega ansambla pa tudi deloma kvarteta lahko ogrožena. Sredi tega leta pa je prišla ponudba aktualne direktorice, da bi postal njen pomočnik za orkester.
To se mi ni zdela najboljša ideja zaradi več razlogov. Nisem si namreč predstavljal, kako bom na neki način nadrejen kolegom, čeprav sam te funkcije ne dojemam tako, po drugi strani pa je bila situacija filharmonije takrat takšna, da nisem bil prepričan, da je to najboljša možna rešitev zanjo. Zavedal pa sem se, da takšna ponudba verjetno pride samo enkrat v življenju in da šest mesecev, kolikor traja ta položaj v. d., konec koncev ni takšna reč, da ne bi v to investiral skoraj vsega svojega tedanjega časa. Treba je bilo zagarati, in čeprav je bil to položaj v. d., smo takoj postavili nekaj ključnih kratkoročnih in dolgoročnih smernic, usmerjenih predvsem v to, da čim prej rešimo vse probleme, ki so se dogajali v preteklosti, ter v pripravo programa, smernic in promocijskih načrtov, da pridobimo svoje abonmajsko občinstvo in motiviramo tudi nove potencialne abonente, zato smo v prvem letu nekoliko profilirali oba abonmajska ciklusa Oranžni in Modri abonma, zasnovali nov festival V novo leto z novo glasbo, ki je prvič zaživel januarja letos, oblikovali ciklus koncertov, namenjenih mlademu občinstvu in seveda tudi njihovim staršem in starim staršem ter prijateljem. Priredili smo nekaj komornih koncertov, za katere upam, da jih bomo v prihodnosti lahko organizirali kot ciklus koncertov komorne glasbe, na katerih bodo nastopali člani orkestra s priznanimi gostujočimi solisti, pripravljamo pa tudi nov ciklus filharmoničnih koncertov. Vesel sem, da je velik interes lokalnih kulturnih skupnosti v Sloveniji in tudi v zamejstvu, da se orkester pogosteje pojavlja ne samo v Ljubljani, ampak tudi na drugih koncertnih prizoriščih po Sloveniji.
Na vidiku je tudi nekaj prestižnih gostovanj v tujini, ki še niso povsem dorečena, ampak verjamem, da nam bo skupaj s promotorji v Evropi, Aziji in drugje uspelo skleniti dogovore. Pritisk na najprestižnejša koncertna prizorišča je namreč izredno velik in moramo biti konkurenčni ne samo po kakovosti, ampak tudi po finančni plati. Orkester – ne glede na to, da je res odličen, kar priznavajo vsi gostujoči dirigenti in solisti – vendarle nima dosega blagovnih znamk najprestižnejših svetovnih orkestrov, a kljub temu prejemamo ta povabila, kajti promotorji se zavedajo, da je naš orkester res vrhunski, težko pa ga prodajo po enakih cenah kot orkestre s prestižnejšimi blagovnimi znamkami. Blagovne znamke postajajo tudi v svetu klasične glasbe čedalje bolj pomembne, celotni sistem je vedno bolj tržno naravnan, zato je dosti lažje tržiti prestižne blagovne znamke kot pa samo kakovost. Tega se zelo dobro zavedamo, zato so tudi s tega vidika naši cilji okrepiti blagovno znamko Slovenske filharmonije, kar ob našem relativno skromnem proračunu lahko dosegamo le s sodelovanji z drugimi organizacijami, kot je Ljubljana festival, s katerim smo letos povzdignili prejšnja sodelovanja na višjo raven in postali rezidenčni orkester festivala. Šestega septembra bo tako v Gallusovi dvorani gostoval izjemen švicarski dirigent, eden od trenutno vodilnih dirigentov na svetu, Charles Dutoit. To je seveda ime, ki si ga lahko v Slovenski filharmoniji le želimo, ne moremo pa si ga omisliti brez takšnih sodelovanj, saj bo strošek tega koncerta v glavnem pokril Ljubljana festival, čeprav gre za otvoritveni koncert orkestra Slovenske filharmonije na začetku nove koncertne sezone.
Verjetno pa si boste pred začetkom nove koncertne sezone vzeli tudi čas za oddih ...
Bom. Vsako leto poskušam preživeti čim več časa na jadrnici, najraje s prijatelji ali pa s sinom, ki je od osmega leta stopil na vsak jadranski otok, in to tradicijo nadaljujeva tudi letos.
Kaj poleg jadranja še radi počnete v prostem času?
V zadnjih letih se poleg jadranja podajam tudi na sladkovodna jezera s kajakom, rekreativno pa se od vodnih športov ukvarjam še s plavanjem. Poleg tega so moja strast še turno smučanje – z bratom sva bila odličen tandem in sva presmučala najzahtevnejše smeri v Julijskih Alpah, tudi v Karavankah in Kamniških Alpah. Zelo rad tudi berem, Dostojevskega sem skoraj v celoti prebral v gimnazijskih časih, pa tudi še potem, danes pa praktično ne morem imenovati avtorja, ki bi me bolj prevzel kot Márquez. Moja strast je tudi poezija. Ko sem bil najstnik, sem bil najbolj navdušen nad Prešernom in Puškinom – predvsem nad ljubezensko poezijo – pozneje so prišli drugi,: svoj čas je bil na prvem mestu Lorca. Pesmi sem pisal tudi sam. Najbrž se veliko najstnikov s tem sreča med prvo zaljubljenostjo in takrat sem ustvaril kar nekaj pesmi. Največji poklon tem pesmim sem doživel od brata – moja zbirka je namreč naenkrat izginila in je bu bilo nikjer, nakar sem jo našel v bratovi sobi in ga vprašal, zakaj je to vzel, ker to so pač zelo intimne stvari, v katerih se pojavlja tudi neko dekle, v katero sem bil takrat zaljubljen.
Rekel mi je, da so tako lepe pesmi, da jih ni mogel nehati brati. In čeprav sem bil takrat jezen nanj, sem mu za to lepo priznanje še danes hvaležen. Pisanja pesmi se še vedno lotim, kadar me prevzame novo čustvo, kar se zgodi zelo redko. Ampak to ohranjam zase oziroma podarim svoji izvoljenki. Posebno mesto v mojem življenju ima tudi likovna umetnost. To ljubezen in znanje, ki sem ga prejemal v gimnazijskih letih od profesorja Tomaža Gorjupa in pozneje na akademiji za glasbo od profesorice Barbare Jaki, sem še poglobil prek sodelovanja pri izvedbi izjemnega in unikatnega ciklusa Sozvočje svetov, ki ga Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije in Narodna galerija prirejata že 19. sezono. Letos smo ob 100-letnici Narodne galerije in 25-letnici Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije začeli projekt Slike z razstave. Zdaj nastajajo nova dela, ki jih skladatelji in študenti na kompoziciji ustvarjajo po motivih artefaktov, ki so razstavljeni v Narodni galeriji. Tako da bodo lahko obiskovalci Narodne galerije tem umetninam, ki jih gledajo, na naših koncertih tudi prisluhnili. Sam si zelo rad ogledam tematske razstave v Ljubljani ali v tujini. Od grafik mi je zelo blizu Marc Chagall. Vedno bolj se naklanjam v abstraktno umetnost. Glede tega imam zelo dobrega sogovornika, in sicer sina Jerneja, ki ima tudi zelo rad glasbo in vizualno umetnost in mu je abstraktna umetnost posebej blizu. Zato si je pred kratkim z veseljem z mano in z mojim očetom ogledal razstavo Marka Rothka na Dunaju in bil nad njo navdušen.
Tudi name je naredila izjemen vtis. Veliko afiniteto gojim tudi do gledališča, s katerim imam tudi osebne izkušnje – s kolegi glasbeniki smo namreč sodelovali pri več projektih v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Najbolj se mi je v spomin vtisnila predstava Nevihta Jerneja Lorencija, kjer smo člani godalnega kvarteta Godalika in oboistka Eva Jurgec v sklopu predstave sodelovali kot člani ansambla Volga. Predstavo smo velikokrat izvedli ne samo v Ljubljani, ampak tudi v tujini, na Borštnikovem srečanju pa je prejela vse možne nagrade, tako da sem tudi za to izkušnjo zelo hvaležen. Pogosto si ogledam predstave v MGL, SNG Drama Ljubljana, občasno tudi v Slovenskem mladinskem gledališču. Moj najljubši režiser je Jernej Lorenci in veselim se že njegove premiere Pogovori o ljubezni, ki bo 12. oktobra v SNG Drama Ljubljana.
