V knjigi, ki jo je izdala pri založbi Primus, je sicer Pešutova glavna lika preimenovala v Evo iz Celja in Nikolo po rodu iz Bele krajine, a se ji krinka ni najbolj posrečila: »Na ta način sem se poskušala malo umakniti, mislila sem, da me bo to malce oddaljilo od vsega, a me ni, ker so vsi takoj dojeli, kdo je pisal komu. (smeh) Brez zveze se je pretvarjati, od mene so ljudje navajeni neposrednosti in iskrenosti,« je Barbara dejala ob predstavitvi svojega novega avtobiografskega romana. Avtorica tudi sicer ravno iz zgoraj navedenih razlogov najraje piše po spominih, kar pa še ne pomeni, da ne bo zašla v domišljijo v naslednji knjigi, ki jo v mislih že pripravlja.
»Spomini izločajo le slabo voljo in jezo – tako pri mojem možu kot pri drugih. Ni preprosto 'razkladati' pisem iz JLA, ker sva jih pisala tako iskreno, da se nimaš kaj pretvarjati ali lagati. Tu je 'direkt v glavo' – tako je bilo,« razkriva Barbara. V tem času nobenemu od njiju ni bilo lahko in lepo. »Morala bi biti skupaj, a nisva bila, ker je moral on v vojsko. JLA je bila za naju velika ovira. Mislila sva le na to, kako jo čim bolje premagati, kako se čim večkrat videti in se imeti dobro. On je trpel v vojski, jaz sem trpela doma. Rada bi bila z njim, hrepenela sem do konca, ampak je šlo, sva preživela, nisva se razšla. Za naju pregovor 'Daleč od oči, daleč od srca' ne drži. Nasprotno, daljava te lahko še bolj 'nakuri', lahko predstavlja spodbudo. Robi je bil vojski v Karlovcu, nato pa v prekomandi v Bosanski Novi. Tja ga nisem šla obiskat, bilo je pretežko priti do tja, saj je bila ta postojanka visoko v hribih, ni šlo, v Karlovac pa sem šla neštetokrat. V hotelu Korana poznam vse sobe, postelje, umivalnike, tuše ... Vse. Zelo sva bila 'blesava', a to nikoli ne mine, to je neozdravljiva bolezen,« je v smehu razkrila Pešutova.
ODLOMEK IZ KNJIGE
Povedal mi je, da je sredi dopoldneva pritekel k njim v sobo vojak, ki je sprejemal obiske, in vzkliknil: »Došla neka riba, aauuu!« Nikola ga je vprašal samo: »Jel u zelenom kaputu?« Ko mu je vojak potrdil, je z zadovoljstvom nadaljeval: »A, moja.« Vtis je bil popravljen, čeprav sem na avtobusu, ker zvečer ni bilo prostora, stala vse do Zagreba in trpela. Salonarji so me tiščali, da bi lahko rekla: »Noge mi krvave.« Vem, da bi bilo bolje, če bi se sezula in bila bosa na avtobusu, ampak za lepoto je treba potrpeti.
V knjigi avtorica opisuje tudi čas, v katerem je ta nastala, ko je bil na obzorju razpad Jugoslavije, kar je izkusila na lastni koži. Ko so z Akademsko folklorno skupino France Marolt gostovali v Premanturi, so jih namreč pretepli, ker so peli srbske pesmi. Opisuje pa tudi lepše stvari, na primer, kako sta z Robijem v Beli krajini v času poletnih počitnic na bregu Kolpe odprla prikolico z bifejem in dobro zaslužila. »Zelo lepe spomine imam na to – na Belo krajiino, Kolpo in ljudi tam. Prikolico sva kupila od Italijana. V lokalu, ki sva ga poimenovala Cafe Robinzon, sva imela pivo in sok. Vsak dan sva prodala vso pijačo,« se spominja Barbara.
