Njihova glasba je, kot radi pravijo, za vse čase in vse priložnosti. In če se jim morda kdaj kolca po starih dobrih časih, je to bolj zato, ker pač, roko na srce, ne zmorejo več izpeljati dveh ali treh koncertov na dan. A se vedno znova radi vračajo na oder zaradi tistih, ki so pod njim – poslušalcev, ki naredijo vsak njihov koncert edinstven in neponovljiv. O preteklih in prihodnjih načrtih skupine sta spregovorila klena Idrijčana Reno Čibej in Dare Kaurič.
»Če se ozrem nazaj, iz tistih prvih let delovanja mogoče najbolj pogrešam to, da smo se vsak torek in četrtek dobili v idrijski rudniški dvorani, kjer smo imeli prostor za vaje. Po končanih vajah smo šli na pijačo in ob pivu razglabljali o marsičem, reševali svet in snovali nove pesmi. Res je bilo prav fajn, a nam tudi zdaj ni hudega,« pravi avtor večine uspešnic Dare Kaurič. Pevec Reno Čibej pa dodaja: »Mogoče bi lahko to primerjali z gradnjo hiše. Pred 25 leti se je hišo gradilo na klasičen način, potem so se spreminjali materiali in tudi gradnja je šla svojo pot. Enako je v glasbi. Vedno je nekaj novega. Proces dela je danes lažji in hitrejši, manjka pa mogoče tista pristna komunikacija med ustvarjalci. Včasih smo med seboj veliko več sodelovali in bili bolj povezani.«
Tako kot hiša po 25 letih potrebuje popravilo, tako tudi glasbeniki – čeprav so še vedno v izvrstni kondiciji, to že moramo zapisati – vseeno malo čutijo leta. »Glasba nas še vedno žene naprej. Se pa zdaj, ko smo malo starejši, čudimo, kako smo lahko imeli prvih pet, deset let tudi po sto koncertov na leto, včasih tudi po dva, tri na dan. Danes to ne bi več šlo,« je razumen Dare, ki poudari, da je tudi njihovih skupnih druženj zdaj manj, saj so se člani razkropili po različnih koncih Slovenije. »Ko smo začenjali, smo bili vsi doma v Idriji, zdaj pa živiva v Idriji samo še midva z Renom. Zvone se je preselil na Štajersko, Klemen je v Postojni, Dejan pa živi v Mežici.«
Prelomni trenutek
Eden od prelomnih trenutkov v zgodovini skupine Kingston je tesno povezan z v devetdesetih letih zelo priljubljenimi tradicionalnimi koncerti Božični DeeJay Time v organizaciji Radia Salomon. Takrat so organizatorji koncerta polnili dvorano Tivoli, letos oktobra bodo zgodbo nadaljevali v dvorani Stožice s koncertom DeeJay Time Back in Time Halloween. »Še zdaj nam je v veliko čast, da smo na našem prvem koncertu DeeJay Time nastopili z DJ BoBom, ki je bil takrat eden najbolj priljubljenih izvajalcev v Evropi,« se spominja Dare. »Je pa res, da je tudi sama radijska oddaja DeeJay Time predstavljala odskočno desko za našo skupino. V tistem času je bila to najboljša oddaja, ki je propagirala slovensko glasbo. Tudi s pomočjo te oddaje in zmag na festivalih smo prišli do občinstva in nastopov v živo. Takrat je veljalo neko nenapisano pravilo, da če te ni na DeeJay Timu, te ni,« se spominja Reno. Dare pa pojasni: »V Stožicah se bo zgodba ponovila. Srečali se bomo stari prijatelji, znanci in soborci iz glasbenih voda, kot so Pop design, Flirtt, 4 Fun, Dadi Daz, Miran Rudan, Mambo Kings, Jan Plestenjak … In imeli se bomo noro dobro.«
Ko so Kingstoni začenjali glasbeno pot, si seveda niso mislili, da bi lahko v glasbi vztrajali tako dolgo. Takrat jih je povezala ljubezen do glasbe, zabave … »Oba z Renom sva pred tem že igrala v drugih bendih, pa naju je zagrabilo, da bi delala kaj bolj avtorskega, in mislim, da je to tisto, kar nas je gnalo naprej. Imeli smo to srečo, da v tistem času bendov, kot je Kingston, ni bilo veliko. Bili so rockerski bendi ali pa metalci, mi pa smo delali bolj veselo glasbo s primesmi karibskih ritmov, ki smo jih uspešno vpletali v svoje skladbe. Tako so nastale zelo pozitivne, vesele pesmi s pridihom sonca, poletja in plesa. Glasba je narejena zato, da nekoga razveseli, in naši komadi so zagotovo takšni.«
Toliko o glasbi, kaj pa punce? »Ko smo prišli na sceno, smo bili v glavnem že vsi oddani,« se v smehu oglasita oba sogovornika. Reno zadevo še dodatno pokomentira: »Podpora domačih je pri našem delu zelo pomembna. Veliko je odrekanj, in če nimaš že od začetka postavljenega pravega sistema, kako bo zveza delovala, potem stvar verjetno ne bi šla skupaj. Zato si naše žene vsekakor zaslužijo zahvalo za potrpežljivost in zaupanje, ko so bile doma, medtem ko smo mi hodili okoli. Saj so večkrat tudi šle, pa so se kmalu naveličale.«
Mladi Kingstoni? Morda nekoč!
Čeprav so se Kingstoni skozi leta spreminjali, zoreli, je nekaj le ostalo enako – glasbo delajo še vedno vrhunsko, saj ostajajo zvesti samim sebi in svojim ritmom. »Težko bi rekel, da smo odkrili pravo preverjeno formulo za pisanje pesmi, saj nikoli ne veš natančno, kakšen komad si napisal, dokler ta ne pride do poslušalcev. Imamo pa neki svoj slog, ki bi ga težko kdo posnemal,« je prepričan Dare. »Seveda pa se ves čas prilagajamo času in novim trendom.«
Koliko pesmi so v vsem tem času posneli, fanta ne vesta iz glave. Pri tem bi si morala tudi sama pomagati z »atom Googlom«. Se pa številka vrti tam okoli osemdeset posnetih pesmi, in nekaj od teh se jih je skozi leta tudi izgubilo. »Pozabili nismo nobene pesmi, je pa res, da smo nekatere nehali prepevati na nastopih, kot recimo pesem Rudi Lambretta. Ko smo leta 2003 posneli novo zgoščenko Republika Banana, smo razmišljali, katero pesem bi planirali kot single, a se na žalost nismo odločili za pesem Rudi Lambretta. Nam se pesem ni zdela posebno 'hitovska', so nas pa potem ljudje spraševali, kaj je z Rudijem, zakaj nismo te pesmi lansirali kot single. Očitno je bila pesem poslušalcem bolj pri srcu kot nam,« ugotavlja Reno.
Da še vedno uživajo v pesmih, ki jih prepevajo že 25 let, je seveda najbolj zaslužno občinstvo, ki stoji pod odrom. »Naše komade radi vedno malo spremenimo, naredimo kak nov aranžma in potem zvenijo malo drugače,« pravi Dare. »Je pa seveda nekaj čarobnega, ko z občinstvom stopiš v simbiozo, to ti da neko posebno energijo. Tega se ne moreš nikoli naveličati.«
Če so na začetku fantje od glasbe živeli postransko, sicer pa so hodili v službo, zdaj v njej vztraja le še Reno, preostali se posvečajo predvsem glasbi. Pa bodo poskrbeli tudi za to, da bodo nastali morda kdaj kakšni mladi Kingstoni? Se že kažejo kakšni zametki? Bo šel morda kateri od njihovih otrok po njihovi poti? »Vsak od nas, razen Dejana, ima po dva otroka. Zvonetova sinova obiskujeta glasbeno šolo. Tudi moja sinova se ukvarjata z glasbo, vendar ju vleče bolj v metal. Klemen ima hčerkici, ki sta sicer še zelo majhni, a mislim, da se ena uči igrati na kitaro. Daretovi hčeri sta končali nižjo glasbeno šolo, vendar sta se našli v drugih poklicih. Tako da je glasbe tudi v naših družinah veliko. Ali bodo kdaj nastali kakšni novi Kingstoni, pa pustimo času čas.«
