Bogdan Osolnik se je rodil 13. maja 1920 v Borovnici staršema, ki sta se tja zatekla po italijanski zasedbi Primorske. Otroštvo je preživel v Kočevju in Novem mestu, kjer je obiskoval gimnazijo in bil del pestrega družbenopolitičnega dogajanja mladih. Po maturi se je leta 1938 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, kmalu po okupaciji pa se je pridružil Osvobodilni fronti in partizanskemu gibanju na Dolenjskem ter v Suhi krajini.
Oktobra 1943 je bil delovni predsednik ter govornik na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, ki ga nekateri zgodovinarji vidijo kot temelj slovenski državnosti. Kasneje je bil član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Med NOB je deloval predvsem na področju kulture, publicistike in diplomacije.
Po koncu vojne se je posvetil novinarstvu, kulturi in diplomaciji. Bil je urednik časnika Ljudska pravica, kasneje diplomat - služboval je tudi v Moskvi. Na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani se je kot predavatelj ukvarjal s področjem javnega informiranja in komuniciranja.
Bil je tudi sodnik ustavnega sodišča SR Slovenije, član Mednarodnega biroja za mir in častni član Mednarodne interparlamentarne unije. Zadnja leta je živel v Ljubljani.
Napisal je več knjig, med njimi Z Ljubeznijo skozi surovi čas.
Leta 1980 je Osolnik prejel naziv novomeškega častnega občana. Novomeščani se bodo njegovemu spominu poklonili z žalno sejo 30. maja. Do takrat je v avli novomeškega rotovža odprta žalna knjiga.
