Za njim je bogata glasbena kariera, a je še vedno nesamozavesten. Baje, kot ugotavlja, to izhaja iz otroštva: »Prihajam namreč iz zelo revne družine, nikoli ni bilo denarja, vedno sem bil tisti 'potrček' in dolgo časa sem bil najmanjši v šoli.«
Rok Lunaček je avtor številnih uspešnic in dolgoletni flirrtovec, ki je skupino Flirtt vmes sicer zapustil, pa se potem spet vrnil. »Mi Flirtti počnemo stvari razmeroma nepremišljeno, a srčno. Ustvarimo mnogo pesmi, nekatere pridejo do ljudi, druge ne,« šaljivo pripomni in pojasni: »Ne glede na to, da smo komercialna glasbena skupina, sem za Flirtt vedno pisal iz sebe, torej tisto, kar se mi je dogajalo v življenju. Tako smo imeli kar nekaj radijskih pesmi, kot sta Julija in A ni super živet, ki gresta hitro v uho. Mnogo pa je bilo takih pesmi, ki so bolj butične, za katere ljudje pridejo na koncerte in plačajo vstopnino. Ko je žurka, pa uro in pol igramo rock 'n' roll za zabavo. Vseeno je nekaj posebnega, ko tisoč ljudi dvigne roke in poje s teboj,« je navdušen: »To je zelo lepo za lasten ego. V resnici je sicer manj iskreno, saj se na velikem odru lahko skriješ za glasnim ozvočenjem in lučmi. Kadar imamo intimen koncert za sto ali sto petdeset ljudi, je pa tako, da tudi če ne bi imeli ozvočenja in luči, bi lahko še vedno igrali, in to je bolj naravno. Veliki koncerti pa so vedno teatralni.«
Naučil se je ceniti
Vsestranski glasbenik je tisti, ki napiše res veliko uspešnic za slovenske zabavne glasbenike, še njemu samemu se včasih zazdi, da je pesmi preveč, in pravi, da se zato včasih niti ne podpiše. Piše seveda tudi za svojo skupino Flirrt, a to je popolnoma drugače. »Ko pišem komercialne pesmi, torej ne intimno, za lasten bend, je seveda popolnoma drugače, saj razmišljam le o sebi in nimam nobenega filtra. Na primer, na novem albumu je pesem z naslovom Oda prdcu. To ni pesem za široko množico ljudi, čeprav bi morala biti,« se iskreno nasmeji. »To pač ni pop žargon. Sicer pa običajno izhajam iz melodije in zraven napišem pesmico za določenega glasbenika. Seveda pišem čisto drugače za Heleno Blagne ali Manco Špik kot na primer za Domna Kumra, ki je moški in glasbeno drugačen od omenjenih. Ravno zato vedno rad najprej spoznam osebo, za katero pišem, ker je potem lažje. No, zdaj to počnem že toliko časa, da večino glasbenikov že poznam. Imam srečo, da so mi ti ljudje prijetni in potem lažje pišem zanje.«
Večina glasbenikov je zadovoljnih in se radi pohvalijo, da je zanje pesem spisal Rok, on pa se ob tem nasmeji in pravi: »Ne vem, ali je res tako, Slovenci smo specifičen narod in običajno zadovoljstvo kar veje iz nas, v resnici pa nismo tako zadovoljni. A v glasbi je tako: ljudje večinoma enačijo kakovost z uspehom, kar pa ni vedno res. Marsikatera pesem je zelo uspešna, a je slabša od tiste, ki ni dobila prostora. A v popu načelno velja, da če je pesem uspešna, je našla veliko somišljenikov, je torej veliko ljudem všeč in se lahko z njo poistovetijo.«
Rok bo nastopil tudi na letošnji Popevki, najbolj pa nas je presenetilo, da ima 41-letni priznani glasbenik še vedno tremo pred nastopi. »Strašno tremo imam in ta je z leti le še večja. Pa ne vem, zakaj. Mislim, da nisem zelo samozavesten človek, in včasih se sprašujem, kakšen bi bil, če ne bi imel benda,« pove in nato iskreno pojasni: »Izhajam namreč iz zelo revne družine, nikoli ni bilo denarja in vedno sem bil 'potrček', dolgo časa sem bil najmanjši v šoli … In imam verjetno zaradi tega nizko samopodobo. A z bendom sem to nekako uravnotežil in se zdaj znam ceniti. Stopnice do modrosti so visoke.«
