V lanskem MasterChefu se je prikupil gledalcem, skrbel za zabavo ter smeh in malo je manjkalo, pa bi domov odnesel zmagovalni naziv, v resnici pa je Siniša Vasiljević ves ta čas bil hude notranje bitke, občutek je namreč imel, da ni iskren do sebe. A tega je zdaj konec: ne bo več igral klovna, pravi, predvsem pa ne bo več gledal na tujo, namesto na svojo korist. »Medijem sem lagal, ko sem rekel, da sem v MasterChefu doživel neko osebno rast – nič takšnega se ni zgodilo. Zdaj si predvsem želim, da bi bil srečen, vendar pa imam občutek, da sreče tu, v Sloveniji, ne bom našel.«
V štiriindvajsetih letih, kolikor jih zdaj šteje, je nanizal toliko izkušenj, kolikor jih mnogi ne v enkrat daljšem času – predvsem kar zadeva delovne izkušnje. »Izhajam iz družine, kjer sem imel vedno ogromno ljubezni, nikoli pa finančne stabilnosti. Zgodaj sem začel delati, vendar za to nisem bil kaj prida plačan, ker so me jemali za samoumevnega – češ, Siniša je tu in lahko kaj postori. Ker mi je šlo vse dobro od rok, je bilo to toliko lažje.« Pri trinajstih letih se je naučil neposredne prodaje in hitro spoznal, kaj je trdo delo. »Nekoč sem pri nekih znancih v času birm, ko je bilo res veliko dela v kuhinji, delal od šestih zjutraj do petih naslednji dan, lastnica pa mi je dejala – izvoli dvajset evrov, ko si tako priden pob. Potem sem v času srednje šole čistil hiše maminim prijateljicam … V tem sem bil tako dober, da še danes trdim, da sem gospodinja brez konkurence. Pri meni je vse 'spucano v nulo', perilo snežno belo in tako dalje. (smeh) Tudi torte za krste sem pekel in delal domače rezance – kakor koli, znal sem preživeti.« Malo resnejša služba je nastopila, ko se je med študijem na ekonomski fakulteti, kamor je šel po končani gostinski šoli, seznanil s podjetjem, ki prodaja gospodinjske aparate. »Moje prve plače so bile tako visoke, da me je denar čisto potegnil. A sem bil takrat še dokaj mlad, zato so me zaposlili kar starši. Imeli so pogodbo s podjetjem in denar je šel bolj kot ne za stroške obratovanja podjetja, družina pa mi je dajala žepnino. Nato pa sem v kleti poslovne stavbe, kjer je podjetje delovalo, našel oblikovalko, ki me je naučila trdo delati in živeti po svoje.« V enem letu se je naučil profesionalnega oblikovanja, šivanja z industrijskimi stroji, krojenja in še marsičesa, z delom pa si je nato vendarle prislužil svojo opremo in stanovanje.
Poleg nenehne tesnobe, ki ga je spremljala zaradi finančne negotovosti, je nekje v tem času ugotovil tudi, da ga v resnici privlačijo moški, o čemer je zdaj prvič pripravljen javno spregovoriti. Pred kratkim je imel sicer resno dekle, a čeprav zveze ne obžaluje, pridobil je namreč dobro prijateljico, je dokončno ugotovil, da heteroseksualna razmerja niso zanj. Vendar pa v zvezi z ljubeznijo ni optimističen. »Imel sem kar nekaj razmerij, a moški, v katere sem se zaljubil, so bili običajno slabi fantje, ki bi imeli poleg tebe še pet drugih partnerjev. Spet drugim je bilo fino, da so lahko prišli k meni, kjer je bilo vedno vse oprano, skuhano … Potem se vprašaš – bi sploh kdo bil s teboj, če ne bi imel ničesar? Ljudje dajo toliko na denar in status, pogrešam pa čustva. Da pogledaš nekoga v oči in ga začutiš. Zapomnijo si ime in to, kaj ta oseba je, jaz pa ime vedno pozabim, ostaneta pa mi obraz in občutek, ki sem ga imel v njihovi bližini.«
Pritisk po odhodu iz šova
Ko zdaj gleda nazaj na svojo izkušnjo iz MasterChefa, ga moti mnogo stvari. »Nezavedno ti določijo vlogo, ki jo moraš igrati – v mojem primeru je bila to pač podoba nekega zabavljača. A sem bil tudi malo lisica in sem se jim pustil. Poleg tega so imeli o jedeh čisto svoje mnenje, tako da so mi kar malo pokvarili veselje do kuhanja. Vse se jim je zdelo premalo slano ali brez okusa, krožniki pa naj bi bili videti tako kot na Instagramu. Meni se zdi bistveno ravno to, da nisi kot drugi, da nekaj narediš po svoje, a oddaja je to dopuščala le, če si ves čas skrbel za šov, zato sem se hrani težko posvetil.« Žal mu je tudi, da si je z nastopom pridobil občinstvo, ki ga šivanje in moda, kar je sicer njegovo področje – je namreč modni oblikovalec –, ne zanimata preveč. »Zanima jih predvsem to, da zanje igram nekega klovna in da od mene dobijo recepte. To so večinoma ljudje, ki so osem ur v službi in vzgojeni tako, da moraš imeti do tridesetega otroke, kredit za hišo in tako naprej. Zanje sem nekaj 'drugačnega' in zato zanimiv, za moje delo pa jim je vseeno. Moral sem hoditi na dogodke, sejme, se tam rokovati z ljudmi, jih zabavati …« Po izstopu iz MasterChefa so mu namreč svetovali, naj poskuša čim bolje unovčiti slavo, in tako je nekaj časa sledil navodilom takratnega samooklicanega menedžerja. »Takoj je začel z nasveti: moraš si ustvariti svoj profil na Facebooku, dali ti bomo vzdevek Sinke, ker se dobro sliši, pa tak malo bolj urejen stil, da se ne boš slučajno ven metal s kakšnim gejevstvom … Ampak zakaj bi poskušal ugajati ljudem, od katerih nimam nič? Nisem Sinke, temveč Siniša Vasiljević. Mojega življenja to, da bo neka Štefka iz Šentjurja videla, kako mi dragi kuha, ne bo prav nič obogatilo.« Priznava sicer, da mu je to včasih pomenilo več kot danes. »Mislil sem, da je prav, da si prisoten povsod. A postopoma sem začel razmišljati s svojo glavo in početi stvari, ki so dobre zame. Je pa zanimivo, koliko ljudi je takrat odpadlo iz moje družbe.«
Negotova prihodnost
»Trenutno sem v obdobju, ko nimam volje za nič, ne za kuhanje ne za šivanje. Prvič sem začel razmišljati tudi, da bi si poiskal dobrega psihoterapevta,« odkrito pove. »Potrebujem nekaj popolnoma novega in najbolj si želim tujine. A čutim, da ko bo pravi čas za to, me bo že poklicala, ne bi hodil nekam na silo. Navsezadnje je tudi MasterChef prišel ob pravem času in bil ne glede na vse pomembna izkušnja. V zadnjem času veliko razmišljam o tem, kaj sem si želel v otroštvu, in prišel sem do ugotovitve, da sem imel igralske ambicije. Tako da se bom morda preizkusil v tej smeri, zanimata pa me tudi šivanje kostumov in snemanje reklam. Predvsem pa bi imel rad mirno življenje in možnost, da počnem to, kar me veseli.« Ljudem, ki jih mika instantna slava, pa polaga na srce, da naj odgovorov ne iščejo v javnosti, pač pa globoko v sebi. »Poslušati sebe je zelo pomembno. In znati biti sam s seboj. Če ti je v lastni družbi dolgčas, je to gotovo znak, da moraš delati na sebi.«
