Po napadu je bila Anica dovolj prisebna, da je stekla v kopalnico in se pogasila z mokro brisačo. Kljub hitremu odzivu je bilo 12 odstotkov njenega telesa opečenega, najbolj po prsih, kjer je dobila hude opekline.
Zadnja obravnava odmevnega primera, ki je posledica usodnih dogodkov 5. maja lani, ko je Ivan Mikec v spalnici domače hiše z gorečim pripravkom napadel spečo ženo Anico, je bila namenjena zaključnim govorom. Kot ves proces je bilo tudi v zaključku ključno vprašanje, za kakšen tip kaznivega dejanja je šlo. Je bil to poskus umora, kot je trdilo tožilstvo? Ali je šlo nemara pri vsem zgolj za poskus uboja ali celo le za povzročitev hude telesne poškodbe, kar je trdila zagovornica Ivana Mikca Jasna Simčič?
ALKOHOL IN JEZA
Usodni dogodki so se začeli z jutranjim prepirom med Ivanom in sinom Bojanom o urejanju škarpe. Bojan je očetu prejšnji dan povedal, da mu ta dan verjetno ne bo prišel pomagat, a je nato vseeno prišel. Do takrat je oče že spil dvakrat po deciliter domačega žganja, sinu pa je dejal, da tisti dan ne bodo delali. Vnel se je prepir. Bojan je očetu, ki je, odkar se je pred leti upokojil, vse več pil, iz rok zbil kozarec žganja in se nato z drugimi družinskimi člani lotil dela. Ivana je to zelo ujezilo, umaknil se je v sobo, kjer je ostal do noči.
»Tam se je v jezi odločil, da vzame življenje. Ravnal je premišljeno. Opravil je vrsto pripravljalnih del, pri katerih ga njegova opitost ni ovirala. Šel je iz hiše v gospodarsko poslopje, kjer je bil bencin, in po strmih stopnicah na skedenj po slamo. Bencin je polil po vzglavniku, poiskal je vžigalno sredstvo in se z vsem tem odpravil v spalnico,« je usodne dogodke opisovala tožilka Vesna Fink.
»To ni bil poskus uboja, ampak poskus umora. Odločen je bil, da ženo umori, to pa je poskusil storiti na zahrbten in grozovit način. Zahrbten zato, ker jo je napadel, medtem ko je spala in ni slutila njegove zle namere, grozovit pa zato, ker je njegovo dejanje presegalo mero običajne krutosti. Obtoženi je izkazal brezčutnost in željo po izživljanju nad oškodovanko,« je bila odločna tožilka.
SPREMINJANJE IZJAVE
Anica se je tik pred napadom prebudila. Videla je iskre, ki jih je z vžigalnikom kresal Ivan. »Skupaj z gorečim vzglavnikom in slamo je šel proti njeni postelji in rekel: 'Vsi boste pocrkali,' ter porinil goreč pripravek proti njej,« je dogodke opisala tožilka.
Izjavo »Vsi boste pocrkali« je Anica podala v policijski preiskavi, enako je povedala tudi gasilcem. A med sodnim procesom jo je nekoliko spremenila. Ivan naj bi pred napadom po njenih besedah dejal: »Vsi bomo pocrkali.« Tožilka spremenjeni izjavi ni verjela. Prepričana je, da jo je oškodovanka le nekoliko prilagodila potrebam obrambe.
Anica je po napadu stekla iz hiše. Kraj je zapustil tudi Ivan, ki se je skril na skednju, kjer ga je hudo opečenega našla gasilka. To, da je pobegnil iz goreče hiše, je tožilka razumela kot še en dokaz, da je tam nameraval moriti, in ne kaj drugega.
KJE JE MOTIV?
Odvetnica Jasna Simčič je sodnemu senatu poskušala predstaviti nekoliko drugačno zgodbo. »Dokazni postopek ni pokazal jasnega motiva. Obtoženi tega dne ni imel konflikta z oškodovanko. Edini konflikt je imel s sinom, ki dan prej ni mogel potrditi pomoči pri delu. Zaradi njegove reakcije se je umaknil v hišo. Tudi njegov negativen odnos do žene ni bil dokazan. Res je, da sta se občasno prepirala, a v prepirih sta enakovredno sodelovala in vloga žene pri tem ni bila podrejena,« je trdila odvetnica.
»Dokazni postopek tudi ni pokazal, da je obtoženi ravnal tako, kot piše v obtožnici.« Požar bi lahko po besedah odvetnice povzročil, ne da bi zapustil hišo, saj kot je dejala žena, so nekateri vzglavniki v hiši napolnjeni s slamo.
DRUŽINSKA TRAGEDIJA
»Resno in globoko obžalujem. Srce se mi ustavlja, ko slišim vse te očitke, bolečina pa je taka, da ne morem niti razmišljati. Hvala družini, ki mi kljub vsemu stoji ob strani, solze mi silijo na oči, ko prihajajo k meni na obisk. Težko sprejmem, kar se je zgodilo, dogodkov se ne zavedam in ne vem, kako je do tega prišlo. Vem le to, da žene nisem mislil pokončati. Imela sva težko, trdo in varčno življenje. Skupaj sva gradila dom in v moji zavednosti se to ne bi nikoli zgodilo. Skrbna in pridna žena je, lepo je skrbela zame. Globoko obžalujem, da se je to zgodilo. Taka usoda je prišla nadme. Žal mi je. Zahvala družini, pridni in skrbni so, odkar sem v priporu, hišo so lepo obnovili. Če ne bi dobival tablet, bi menda že ...« je ob koncu sojenja še povedal Mikec. Zatrdil je, da se kaj takega ne bo nikoli več zgodilo, da se bo alkoholu povsem odpovedal, da mu to niti ne bo težko, saj prej nikoli ni popival.
Žena Anica je podobno kot med pričanjem ponovila, da je prepričana, da je mož ni želel umoriti: »Če bi me hotel umoriti, bi to naredil drugače, ne bi pa šel požgat hiše, ki sva jo gradila z veliko odrekanja. Doma že ne bi uničil. Želim, da ga izpustite, da pride domov in živimo skupaj.«
Kljub čustvenim pozivom družine, ki je Ivanu njegovo dejanje očitno že odpustila, je sodišče pri svoji odločitvi v glavnem sledilo dokazom tožilstva, ki je za Mikca predlagalo 13 let zaporne kazni, pri določitvi kazni pa je senat upošteval nekatere omilitvene okoliščine in mu dosodil desetletno zaporno kazen, na kar pa se bo obramba pritožila.
