Za postavnega Gregorja P. Kirscha vsi vedo, da je tisti srečnež, ki je ujel pevko Špelo Grošelj. Manj znano pa je dejstvo, da je bil odličen in hraber vojak. »V Slovenski vojski sem bil zaposlen 14 let, od tega 12 let v specialnih silah. Veliko časa sem preživel na različnih izobraževanjih v tujini in na vojaških misijah v Bosni, Afriki in Afganistanu. Da si želim postati pripadnik specialnih sil, sem vedel že od otroštva. V 14 letih sem vse svoje želje in sanje izpolnil in pred zadnjo misijo v Afganistanu sem dobil občutek, da je čas za nove izzive,« priznava Gregor, ki o zadnji misiji bolj ko ne skrivnostno molči. »O podrobnostih misije zaradi tajnosti podatkov ne morem govoriti. Zadnjo sem opravljal pod poveljstvom specialnih sil Nata v Afganistanu, šlo pa je za tvegane bojne naloge. Misija je trajala okoli devet mesecev,« je jedrnat Gregor, ki se je domov vrnil živ in zdrav.
Reševal življenja
V specialni enoti je bil Gregor tudi eden tistih, ki so imeli naziv vojak medicinec. »Res je, izobraževanje za bojnega reševalca sem opravil v ZDA. Tako sem veliko delal tudi kot vojak medicinec, na eno od misij sem bil poslan prav s tem namenom. Oskrbeli smo okoli 900 pacientov, od tega jih je bilo 70 v kritičnem stanju. Šlo je za ranjence, ki so utrpeli hude telesne poškodbe, od opeklin, raztrganin, odtrganih udov, strelnih ran ... Zdravili smo tudi veliko otrok in civilnega prebivalstva, saj sem si želel pomagati čim več ljudem. Ob tem sem se tudi veliko naučil. Res smo delali vse možne primere, in zelo me veseli, da v moji oskrbi kljub težkim poškodbam ni nihče umrl,« je ponosen junak, ki pa ga vsa leta vojske spremljajo še danes. »O vojski pogosto sanjam, saj sem jo 14 let doživljal zelo intenzivno. Včasih sanjam o usposabljanjih in treningih, akcijah v Afganistanu, čeprav jih ne bi uvrstil med nočne more. Resda se po takšnih sanjah zbudim nekoliko utrujen, vendar me ne preganjajo oziroma mi ne povzročajo nelagodja.«
Imel je srečo
Z odhodom na misije je Gregor kot vojak specialec vsakič znova tvegal življenje, a kot pravi, je imel srečo in je vesel, da se je vsakič domov vrnil živ. »Po osnovnem usposabljanju za deseti bataljon sem šel v Bosno kot del vojaške policije. Nato sem opravil vsa usposabljanja za specialne sile, odšel na izobraževanje v Ameriko in nato na prvo misijo v Afganistan. Kmalu zatem sem šel spet za dalj časa na usposabljanje v ZDA. Sledili so Afrika, Čad, nato še dve misiji v Afganistanu, od katerih je bila zadnja najbolj zahtevna in rizična,« je srečen simpatični Gorenjec, ki na srečo ni bil nikoli poškodovan. »Ne, na srečo na misijah nisem bil poškodovan, je bil pa moj sovojak, ki je dobil strel v nogo.«
