Sodelovanje Sanchisa in De Keersmaekerjeve se je začelo leta 2005 in je bilo prvo ustvarjalno koreografsko soočenje, katerega skupna ustvarjalna točka je navdušenje nad glasbo legendarnega džezovskega saksofonista in še posebej nad njegovim ikoničnim albumom, A Love Supreme. To je bil prvi projekt, v katerem je De Keersmaekerjeva sledila nepredvidljivim potem plesne improvizacije. Prav nič pa v svojem videospotu za skladbo Countdown ni improvizirala Beyoncé, ki si je brezsramno prisvojila to koreografijo, kar je De Keersmaekerjeva pospremila z naslednjimi besedami: »Kar je nesramno, je to, da se tega niti niso potrudili prikriti. Mislijo, da to si to lahko privoščijo, ker gre za znano delo … Sem počaščena? Glejte, to sem videla početi otroke v lokalni šoli – in tisto je veliko lepše!«
Johnu Coltranu je skupaj s sodelavci, pianistom McCoyem Tynerjem, basistom Jimmyjem Garrisonom in bobnarjem Elvinom Jonesom, uspelo razviti zapeljivo in preprosto glasbeno strukturo, znotraj katere je mogoče ustvariti popolno svobodo improvizacije, ki nenehno prebija meje vsakega glasbenega registra. Ravno to, svoboda ustvarjanja, torej improvizacije, je ključna točka, na kateri je njihovo glasbo moč zapeljivo in preprosto pretopiti v ples. Koreografa sta skoraj samoumevno sprejela izziv združevanja improvizacije in kompozicije v izvirno koreografsko celoto. Za novo različico predstave iz leta 2017, ki se od praizvedbe razlikuje po dodanem uvodnem delu, prirejeni koreografiji, novih kostumih in lučni postavitvi, sta namesto izvirne postave uporabila ekipo štirih mladih moških plesalcev. Njihova energična interpretacija uteleša in odseva neuničljivo vitalnost glasbe Johna Coltrana, hkrati pa z vsako ponovitvijo opozarja na svobodo, ki jo glasba ponuja, in koreografski izziv, ki ga omogoča.
