Razmišljali in šalili sta se o svojem poklicu, materinstvu in karieri in tudi o odnosu tašča–snaha, saj sta to vlogi, ki ju v seriji Reka ljubezni igrata že četrto sezono.
Marijana Brecelj in Lara Komar sta igralki dveh različnih generacij, pa vendar na nedavni praznik žensk gledata podobno. Marijana je na dan žena nastopala na prireditvi, posvečeni prazniku, sicer pa ima pri svojih 72 letih tudi lepe spomine na preteklost: »V mojih mlajših časih je bil dan žena prost dan. Bil je res velik praznik, a kdo je takrat rajal? Moški! S praznovanja so se domov priklatili s pomečkanimi šopki. Imeli smo organizirano praznovanje v gledališču, pa v tovarnah in na drugih delovnih mestih – to je bilo nekaj!« Lara, ki šteje 38 let, pripomni: »Moški iz Reke ljubezni so nas lani na dan žena posladkali s torticami. Letos so nam poklonili orhidejo in polnjene paprike, tako da so nas na delovni dan presenetili in razveselili. In čeprav se zgodi, da sem skoraj vsako leto na ta dan zaposlena in polna dela, ga v sebi praznujem, si posvetim nekaj časa in se pocrkljam, saj menim, da lahko kot ženska v vsakem trenutku zaplavam, kamor koli hočem, da sem lahko svobodna in da smem imeti v sebi tisto moč, da lahko sama ustvarjam svoj zdaj, svoje življenje.«
Pa se je kaj spremenilo v položaju žensk in poklicu igralke, vprašamo Marijano. Z nasmehom odgovori: »Zdaj bom citirala besede prijatelja Đura. Rekel mi je: Ali veš, kateri poklic je hujši kot ta, da si igralec? In ga vprašam, kateri, on pa odgovori: Igralka. Mislim, da se pravzaprav ni nič spremenilo v poklicu igralke. Zahteve po mladosti pri igralkah gredo že čez vse meje karikiranja same podobe.« Seveda sta se obe spomnili na gibanje Me Too, ki je razkrilo spolno nadlegovanje žensk v filmski industriji na drugi strani Atlantika. »Zanimivo je, ko gledaš igralke od zunaj, kako nastopajo in kako so videti. A ko si sam v tem svetu, kot sem sama, moram reči, da zelo občudujem tiste igralke, ki so ženske v polnem pomenu besede od svojega petnajstega pa vse do stotega leta. To je največja ženska moč. Ko, na primer, gledam Marijano, ki ima sto let (se obe glasno zasmejita), občudujem to lepoto, energijo, ki jo ima le ženska. Ni seveda vedno lahko: si ženska, imaš otroke. In moraš biti z njimi doma, ker jih dojiš. Moški igralec lahko gre tudi na dan rojstva otroka odigrat predstavo, ženska pa fizično ne more. To so stvari, ki zaustavljajo karierno pot. Kljub temu menim, da ta ženska moč, da ob materinstvu še vedno delamo v poklicu, daje igralki prezenco na odru. Rada bi bila tako prezentna na odru kot Marijana.« Marijana jo povpraša, ali je morda žejna ali kaj podobnega, čeprav ji pohvala godi, Lara pa odgovori: »Marijana, zadnjič, ko si se odpravljala na branje poezije, sem te pogledala in si rekla: to je ženska z veliko začetnico.« Marijana reče: »Tukaj se moram vtakniti. Gre za energijo, ki jo človek ima ali pa nima, in to je bistvo. Saj tudi mene marsikaj boli, a to so moje težave. In če smem narediti preskok: zakaj delam Reko ljubezni? Priznam, da sem bila v veliki dilemi. Sedela sem sama s seboj, ker sem vedela, da sodelovanje v taki seriji ni hec. To je tako zahteven in dolgotrajen projekt. A prevladali so razlogi za, in to so: da sebe ohranjam v kondiciji, da se družim z drugimi ljudmi, z vami,« pogleda Laro. »Moja generacija se v glavnem ukvarja z diagnostiko. Tukaj z vami je drug svet. In to je tisti žar, ki te polni z energijo.« Lara zamišljeno doda: »Gre za to, kako se lotiš vsakega svojega koraka. Kako sprejemaš težave, in najpomembnejše je, da se ob vsakem koraku odločiš, da boš dobre volje. To sta samozavest in moč, ki ju imaš v sebi, saj sami ustvarjamo svoj zdaj. In vseeno, ali je to ženska ali moški.«
Kaj je bistveno v življenju?
In tako pridemo do tega, kaj Laro zmoti, ko jo ob dnevu žena sprašujejo o razmerjih moški–ženska. »Odgovor je banalen, ker smo vsi ljudje. Dopolnjujemo se, ker smo različni. Morda zna nekdo dobro teči, drugi pa se zna bolje objemati.« Marijana se nasmehne ob tej primerjavi, Lara pa odgovori: »Motijo me primerjave med spoloma. Saj vendar ne tekmujemo, kdo je boljši.« Marijana pripomni, kako zelo jo je razveselila novica, da naj bi dan žena spet postal praznik. »Sicer ne dela prost dan, praznik pa. To se mi zdi prav. In potem so se vrstili komentarji žensk: kdo bo ženskam določal dan, ko je njihov praznik, moj praznik je lahko vsak dan.« Takšna borbenost se nobeni od njiju ne zdi preveč dobra. No, v seriji je pa druga zgodba, saj je Marijana tašča Marija, Lara pa njena snaha Irena. Marija kot večina tašč ni lahek zalogaj, a Marijana jo vneto zagovarja. »Ta moja Marija, lik, ki ga igram, je zdaj postala podobna bevandi, ki jo pijem: malo vina, veliko vode. Skratka, izgubila je precej ostrine, postala je bolj priljudna in ljudem bolj všečna.« Lara pa pove, da ima v resničnem življenju super taščo. »Imam veliko srečo, saj je moja tašča ženska, ki bi sebe podarila svetu in svojima vnukoma. Seveda se je treba prilagajati, a vedno rečem, da je ljubezen tista sila, ki mora v vsakem primeru voditi naše vsakdanje življenje.« Marijana prikima in ji pove: »V življenju so najpomembnejši kompromisi. Ko boš starejša, boš videla, da je to bistvo. Z leti si namreč človek ustvari hierarhijo, kaj je tisto, za kar se boš res boril, in kaj je tisto, kar boš pustil.« Lara pokima. »Mislim, da je to odlika žensk. Ženska vedno najprej posluša in se poskuša vživeti v drugo osebo. Bolj smo pripravljene na kompromise.« Marijana se strinja in doda: »Sicer se ne ukvarjam s politiko, a prepričana sem, da če bi svet vodile ženske, bi bilo manj vojn, čeprav se to sliši kot fraza.« Lara hitro vskoči in reče, da bi se zgodilo to, da se ženske ne bi več borile, da bi nosile hlače. »Zgodovinsko gledano se je seveda moralo zgoditi, da so si tudi ženske želele nadeti hlače, tudi v prenesenem pomenu. A zdaj se zdi, da se ženske borijo, da bi bile enake ali boljše kot moški, a tega ne moremo, saj smo ženske. Ženske bi morale biti ženske, ne pa da se primerjamo z moškimi.« Se pa ob koncu klepeta obe strinjata: »Brez moških nikakor ne bi šlo.«
