S stand up odrov se občasno preseli na male zaslone, med drugimi je scenarist, igralec in izvršni producent pri Skečoholikih. Komedijant, ki s svojimi šalami spravlja občinstvo v krohot, pa je na to pot zašel po opravljanju veliko bolj resnega poklica kemika. No, vmes pa je bil nekaj časa tudi prevoznik.
Aleš Novak je odličen primer tega, da človek res nikoli ne ve, kaj mu bo prinesel nov dan. Njegova pot do tu, kjer je zdaj, še zdaleč ni bila načrtovana. Nekega dne ga je preprosto prešinilo, da kemik morda ni vse, kar si želi biti. »Kariera kemijskega inženirja bi lahko bila čisto luštna, a se mi je že v drugi polovici študijskih let začelo dozdevati, da to mogoče ni čisto to, kar bi želel delati do pokoja,« pravi. Kot rezultat temu dognanju je začel s podjetništvom, poslovnimi in turističnimi osebnimi prevozi in na koncu zavil v smer stand up komedije. »Še kar logična pot, a ne,« se pošali.
V šoli čisto povprečje
Glede na zelo različna področja, s katerimi se je že ukvarjal, nas je strašansko zanimalo, ali je bil v šoli priden učenjak, ki je poznal vse odgovore in so ga občudovale predvsem učiteljice, ali razredni šaljivec, ki je redno spravljal sošolce v smeh, učitelje pa v obup. A v resnici ni bil nič od tega. »V šoli lahko rečem, da sem bil čisto povprečje. Sem sicer nastopal v nekaj šolskih predstavah, a da bi kdo rekel: 'Glej ga, Novaka! Ta pa bo en komedijant!', to pa mislim, da ne.« Pravzaprav je do poklica komedijanta pri njem prišlo popolnoma spontano. »Včasih se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi obstajalo okno, v katerem bi lahko videl svoje življenje kakšnih deset let naprej. In če bi deset let nazaj pogledal skozi to okno ter videl, kako dajem intervju za vašo revijo glede svoje kariere komedijanta, bi bil prepričan, da sem zgrešil okno,« je prav simpatično iskren.
Poklicna deformacija
Čeprav je postal znan obraz, se njegov vsakdan nič kaj bistveno ne razlikuje od vsakdana tistih, ki ga spremljajo v občinstvu. Jé, spi, gre v trgovino, na kavo, se rekreira, igra nogomet, gleda Netflix … Je pa res, da vedno gleda okrog sebe in razmišlja, kaj je oziroma bi lahko bilo smešno. »To je poklicna deformacija, iz katere se težko izviješ, tudi na dopustu,« pripomni. In ko smo že ravno pri dopustu, velja omeniti, da Aleš v času slednjega počne izredno zanimive stvari, ki so nemalokrat povezane s kakšnim prav posebnim potovanjem in podvigom. Tako se je, denimo, s kolegi pred štirimi leti udeležil amaterskega relija Budimpešta–Bamako, v katerem so šli z džipi prek Evrope do Maroka, skozi Zahodno Saharo, Mavretanijo vse do Bamaka v Maliju in nazaj. »Super pustolovščina, ki je trajala en mesec,« se spominja. Lani pa sta se z bratom Igorjem lotila še ene dogodivščine. »Poleti sva šla z motorjem v vse slovenske občine in to dokumentirala na mojem kanalu na YouTubu. Obiskala sva vseh 212 občin in za to porabila celih deset dni,« pripoveduje in dodaja, da včasih ni treba daleč, da doživiš kaj zanimivega. »To bi vsekakor ponovil čez kakšnih deset let, da vidim, ali se bo kaj spremenilo.«
Letošnji januar je preživel na toplem
Ker je v začetku leta najmanj dela in se jima je s partnerico Marjo zahotelo toplejšega vremena, sta letošnji januar izkoristila za potovanje v Kambodžo. »Slednjo si bom zapomnil po rahlo norih šoferjih avtobusov, ki prehitevajo tovornjake in jih ne moti preveč, da nasproti vozi drug tovornjak. To in po ljudeh, ki so nasmejani, prijazni in ne preveč vsiljivi,« razkriva. Seveda pa se vedno rad vrne v Ljubljano, kjer živi že polovico svojega življenja. Čeprav je pred tem odraščal in živel v Šmarju pri Jelšah, se je na življenje v prestolnici hitro navadil. »Ljubljana se mi zdi luštno mesto za življenje. Ima vse prednosti večjih mest in hkrati ni prevelika. Ne potrebuješ ravno dve uri, da prideš na drug konec, kar je plus. Sicer pa je na vasi prednost, da se vsi med seboj poznajo. V mestu je pa prednost, da se vsi med seboj ne poznamo,« pove iz prve roke.
