Kakšno trpljenje so morali prestati, je v sicer izmišljeni zgodbi, a osnovani na resničnih dogodkih, o samski mamici Ani, ki v porodnišnici ugotovi, da je ni v računalniških sistemih, da uradno ne obstajata ne ona ne njen novorojenček, strnil pisatelj, kolumnist, scenarist, režiser in računalnikar Miha Mazzini.
Film je mednarodno premiero doživel lani v tekmovalnem programu mednarodnega filmskega festivala Black Nights v Talinu, trenutno pa ga lahko ujamete na naših velikih platnih.
Da je ta zaživela na velikem platnu, je trajalo celih deset let. »Te tematike sem se lotil pred desetimi leti, ker se je nihče drug ni. Resnično sem dolga leta mislil, da zagotovo o tem že zelo veliko ljudi piše, ampak se je izkazalo, da ne. Potem pa sem začel sam. Ko sem sestavljal zgodbo, sem jo gledal kot film, zato sem napisal scenarij. Projekt so zavrnili, ker naj ne bi bil dovolj kakovosten, zato sem po nekaj letih odnehal in napisal roman. Potem pa je producent spet obudil projekt in stvar je stekla, zdaj pa je film končno tu,« nam je po slavnostni premieri v Cankarjevem domu povedal Mazzini.
Miha je za svoj celovečerni prvenec požel bučen aplavz občinstva, v katerem so bili tudi minister za obrambo Karl Erjavec, zagovornik načela enakosti Miha Lobnik, direktorica Amnesty International Nataša Posel ter številni, ki so v 90. letih na slovenskih upravnih enotah na lastni koži izkusili, kaj pomeni biti izbrisan.
Temu je za las ušel Nikola Sekulović, basist skupine Dan D. »Ko se je to začelo dogajati, je bil moj načrt obvestiti medije, zagnati vik in krik ter se iti pravno borbo. Izjemno sem hvaležen dr. Rajku Pirnatu, tedanjemu visokemu članu Stranke narodnih demokratov in mojemu profesorju, ki mi je rekel: 'Vidim vse te ponarejene podpise, vidim vso to ponarejeno dokumentacijo. V bitki z državo boš zmagal. Pojdi na sodišče in boš zmagal. Vendar z Laibachom na turnejo čez šest mesecev ne boš mogel iti. Zdaj se pa sam odloči, ali boš požrl to, kar so ti podtaknili, in vložil prošnjo za državljanstvo, čeprav ti je ne bi bilo treba, ali pa boš pet do šest let brez potnega lista, brez dokumentov in ti v življenju ne bo 'fino'.' Ubogal sem nasvet (sicer s stisnjenimi zobmi) in zame se je zgodba dobro iztekla. Lahko pa se ne bi. Poznam zelo veliko ljudi, ki se jim ni. Mislim, da so najbolj tragične usode tistih, ki jim je stvar dokončno uspelo urediti po 20 letih, vmes pa so si uničili življenje v borbi z 'aparatom'. Te stiske je precej grdo videti,« nam je zaupal Nikola. Tudi zato se ga je film zelo dotaknil.
Na 21. Festivalu slovenskega filma je film dobil štiri vesne. Glavna junakinja Judita Franković Brdar je prejela vesno za najboljšo glavno žensko vlogo, celovečerec pa je osvojil še vesno za najboljšo izvirno glasbo (Jura Ferina, Pavao Miholjević, Vladimir Godár), za najboljšo scenografijo (Matjaž Pavlovec) in za najboljšo kostumografijo (Sanja Džeba).
Glavno vlogo v Izbrisani je Miha zaupal Juditi Franković Brdar, za stranske pa mu je uspelo pridobiti »prvo ligo« slovenskih igralcev, in sicer Sebastiana Cavazzo, Jerneja Kogovška, Jerneja Šugmana, Marušo Majer, Marka Mandića, Pio Zemljič, Braneta Završana, Dorotejo Nadrah, Izudina Bajrovića, Silvo Čušin, Gregorja Zorca, Majo Gal Štromar, Nedo R. Bric, Barbaro Cerar, Nino Skrbinšek in Mojco Partljič, na kar je upravičeno zelo ponosen.
Cavazzo je Miha prepričal z zgodbo. »Ko sem prebral scenarij, sem bil takoj za, jasno, ker je tematika še vedno pereča, aktualna in je treba tudi ta del slovenske zgodovine dati na platno oziroma ga obelodaniti, čeprav mogoče komu ni všeč, predvsem sistemu verjetno, ki je tako neizprosno izbrisal vse, ki jih je,« nam je povedal Sebastian. Film je igralec na premieri videl prvič, mu pa želi uspešno pot naprej. »To je zelo pereča tema in mislim, da bo zelo zanimiva tudi za gledalce zunaj naših meja,« je prepričan Cavazza. Njegove besede potrjujejo Mazzinijeve izkušnje s festivalov. »Občinstvo se povsod zelo čustveno odzove, potem pa nas ne izpusti iz dvorane, ker hoče pojasnila, sprašuje in razpravlja. V tujini problematike izbrisanih ne poznajo. Zanimivo je, da mi ljudje pravijo: 'Imam najboljše prijatelje v Sloveniji, ki mi o vsem poročajo, o tem mi pa nikoli niso ničesar rekli.' Doma pa dosti ljudi potem pristopi do mene in mi reče: 'Saj sem o tem veliko slišal, ampak nikoli nisem pomislil, da se je to zgodilo nekim živim ljudem, ki so imeli težave zaradi tega.'« nam je za konec še zaupal Mazzini.
Objavljeno v reviji Vklop št. 9, 28. 2. 2019.
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
