Triinštiridesetletna Primorka, ki živi v Ljubljani, Mateja Benedetti, je bila od nekdaj drugačna in bolj drzna od drugih. Svojo ustvarjalnost je prelila v modo. Na njena dela prisegajo tako v gledališču kot ozaveščeni modni poznavalci. V želji po trajnem in neškodljivem za okolje ustvarja oblačila iz jabolčnega usnja. Nedavno je na vegetarijanskem tednu mode v Los Angelesu za svoje kreacije požela ovacije. O njej pa je pisal celo sloviti New York Times.
Na otroštvo v Kopru ima srečne spomine. »Odraščala sem na soncu, nabirala školjke in se igrala v peskovniku. Vsak dan smo bili v vodi. Takšno življenje bi moral imeti vsak otrok,« pravi in dodaja, da je že od nekdaj rada risala in sanjala, da bo slikarka. A ker ji je šlo enako dobro od rok tudi šivanje (na začetku seveda najprej na roke, šele pozneje ji je mama kupila šivalni stroj) in ker po končani Srednji oblikovni šoli ni naredila sprejemnih izpitov za Likovno akademijo, se je odločila, da bo modna oblikovalka.
V Ljubljano je prišla pri petnajstih, na Srednjo šolo za oblikovanje. »Tisto so bili težki časi, saj sem se kot tipična Primorka morala navaditi na življenje v Ljubljani. Imela sem strašno domotožje, a je z leti zamrlo, kljub temu pa sem ostala tesno povezana z morjem in Obalo,« pravi Mateja, ki je šla po končani srednji šoli delat pripravništvo v Mladinsko gledališče. »Tam sem spoznala Alana Hranitelja, ki me je navdušil nad kostumografijo,« se spominja. V trenutku se je rodila ljubezen, ki je pomembno zaznamovala njeno življenje. Kot kostumografka je sodelovala pri številnih predstavah Tauferja in Pograjca. V gledališču se je naučila čisto drugače gledati na modo, predvsem pa je dobila veliko ročnih spretnosti, saj so ogromno kostumov sešili na roke. Po letu pripravništva se ji je uspelo vpisati na Fakulteto za oblikovanje, ena od zelo dobrih odločitev v četrtem letniku pa je bila izmenjava študentov. Za pol leta je odšla v Utrecht na Nizozemsko, kjer je spoznala čisto drugo plat mode in čisto drugačen pristop do modnega oblikovanja.
Nenavadne obleke
Mateja rada eksperimentira tako z modeli svojih oblačil kot z materiali, iz katerih jih izdeluje. »Delam unikatna oblačila, igram se z materiali, kroji, tiskom,« pravi in dodaja, da pogosto združuje nezdružljivo. Kot kostumografinja se je že predstavila v New Yorku, Parizu, Amsterdamu in Hongkongu ter prejela številne mednarodne nagrade, med drugim jo je za opero Rusalka v Palermu našel režiser Manfred Schweigkofler, ko je iskal modne oblikovalce, ki se ukvarjajo tudi s kostumografijo. V opernem svetu je dokončno postala mednarodno prepoznavna ustvarjalka. Največji preboj kot modna oblikovalka je doživela s kolekcijo svetlobnih oblek z všitimi LED-diodami, ki jo je opazil Elio Frasca, urednik revij, kot je Book Sposa, ter njeno ustvarjanje postavil v širšo, globalno perspektivo.
Od nekdaj strastna zagovornica ekologije je leta 2014 opozorila nase z ekološko modno znamko Terra Urbana, v kateri združuje ljubezen do narave in estetike ter odgovornost do okolja in soljudi. »Od šestnajstega leta sem vegetarijanka, s tem da sem vmes pokusila tudi kakšen kos mortadele in pršuta, kar mi ni povzročilo nobene travme, ne fizičnih težav, ni me pa tudi navdušilo, da bi spet postala mesojedka. Še vedno menim, da če bi meso podražili, bi rešili tudi planet. Če bi bila večina veganov, tudi lakote ne bi bilo več. To je dejstvo,« pravi Mateja, ki podpira vse, kar je pridelano lokalno. Z obleko iz jabolčnega usnja se je predstavila na veganskem tednu mode v Los Angelesu, kjer je požela velik uspeh. Na reviji je v prvi vrsti sedela tudi igralka Mena Suvari, ki je zadnji dve leti veganka in se za tovrsten življenjski slog ne zavzema samo pri hrani, temveč tudi pri oblačilih. Meni je bila zelo všeč njena obleka, narejena iz odpadkov pri predelavi jabolk. Mateja pa raziskuje tudi druga vlakna. Trenutno upa, da bo lahko delala z usnjem iz pomarančnih vlaken.
