Tako kot večina Mariborčanov je tudi Domen Kumer v mladosti treniral smučanje. »To obdobje je trajalo kar deset let, čeprav moram priznati, da nisem bil ravno talent. Če nisem bil zadnji, sem bil pa predzadnji oziroma predpredzadnji. Ko sem bil star šestnajst let, pa sem se kljub temu odločil, da se bom udeležil FIS-tekme v Franciji, kamor sva se odpravila s starejšim kolegom, ki je šel testirat smuči. Ko sva prispela in sem pogledal tisto strmo progo, me je vse minilo.
Vreme je bilo megleno, zato sem kolegu predlagal, da prvo vožnjo odpelje namesto mene. Rečeno, storjeno, a žal se je malo pred startom vreme zjasnilo. Kolega, ki je bil malo pred tistim peti na svetovnem prvenstvu, je odlično odpeljal in prišel v cilj z več kot sekundo prednosti. A ko je snel čelado, so ga očitno prepoznali, in kmalu je iz Smučarske zveze Slovenije prišel klic, da naj takoj spakirava kovčke in prideva domov. Očetu sem se zlagal, da je tekma zaradi slabega vremena odpadla. Najbolj pa je bilo grozno, ko sem sredi noči slišal, kako oče besno vpije moje ime. To niti ni bilo čudno, saj je na teletekstu prebral, da sta Kumer in njegov kolega očrnila Slovenijo.« Domen pravi, da se mu je smučanje takrat malo zamerilo, tako da gre zdaj gre le poredko smučat.
