Nase je opozorila pri 28 letih, ko je zablestela kot modrolasa lezbijka v filmu Adelino življenje, in leta 2013 za vlogo prejela tudi zlato palmo na canskem filmskem festivalu. Zdaj pa se k nam vrača v družinski drami Kursk, v kateri igra vdovo podmorničarja, ki je izgubil življenje v nesreči ruske podmornice leta 2000.
Léa Seydoux se je o vlogi v filmu Kursk z režiserjem Thomasom Vinterbergom pogovarjala, ko je bila noseča s svojim prvim otrokom, film pa so začeli snemati kmalu po tistem, ko je rodila sina Georgea. V Kursku igra visoko nosečo Tanyo, ženo poveljujočega oficirja Mihaila Averina, ki ga v filmu igra Belgijec Matthias Schoenaerts (40). »Bila sem mlada mamica in sem še vedno dojila, ko smo začeli snemati film,« se spominja. »Mislim, da sem prav zaradi tega čutila toliko več empatije do lika, ki sem ga upodobila. Materinstvo vas čustveno spremeni, saj veste, da imate nekoga, ki ga morate čuvati in za katerega ste odgovorni. Tanya predstavlja frustracije in jezo, ko žene in družine niso vedele, kaj se dogaja z njihovimi možmi, sinovi, brati, vnuki … Lagali so jim, zato niso mogli storiti ničesar.«
Preberite tudi: Znana Slovenka po dolgih letih spet samska.
Iz vplivne pariške družine
Ob pogledu na družinsko drevo Lée Seydoux je takoj jasno, da prihaja iz ene najpomembnejših francoskih družin. Njen dedek je Jerome Seydoux, predsednik podjetja Pathe, njen stari stric Nicolas Seydoux je predsednik filmske družbe Gaumont, drugi stari stric Michel Seydoux pa predsednik francoskega nogometnega kluba Lille OSC. Njen oče Henri Seydoux je soustanovitelj in predsednik podjetja z brezžičnimi napravami Parrot. Njena mama Valerie Schlumberger pa je vsestranska umetnica, ki živi na senegalskem otoku Goree, kjer ima prodajalno z afriškimi predmeti. Čeprav je bilo v družini veliko filmskih ustvarjalcev, igra ni bila njena prva ljubezen, temveč petje. In nekaj časa je celo študirala operno petje. A od prve filmske vloge v komediji Mes copains leta 2008, ko si je kot najstnica obupno želela zmagati na plesnem tekmovanju, je bilo jasno, da bo postala igralka. In postala je ena najsvetlejših francoskih zvezdic, ki je do zdaj snemala s Quentinom Tarantinom (Neslavne barabe) in Woodyjem Allenom (Polnoč v Parizu). Uspešno je nastopila v ljubezenski drami Adelino življenje, za kar je dobila zlato palmo, še prej pa je blestela v zgodovinski drami Zbogom, kraljica moja. Je tudi ena redkih igralk, ki je nastopila tako v filmu o Jamesu Bondu: Spectre kot v Misiji: Nemogoče – protokol duh. »Bolj mi je všeč James Bond,« priznava. »Všeč mi je ideja, da je imel misijo, poleg tega je na njem nekaj zelo klasičnega.« Kljub temu pa zapoje hvalospev tudi Tomu Cruisu: »Neverjeten je. Nor. Izjemno naraven. Redki pravi superjunak.«
Za nekoga, ki je dejal, da se je začel ukvarjati z igro samo zato, da bi se izognil vsakodnevni rutini in pisarniškemu delu, je v tem času opravila ogromno delo. »Nekako sem sprejela to delo, da bi našla svoje mesto v družbi,« pravi resno. »Hotela sem delati, da bi bila nekdo. Med odraščanjem sem se počutila, kot da ne bi bila s tega planeta. Bila sem izgubljena. Nisem vedela, za kaj sem ustvarjena. V šoli sem bila slaba, zato sem vedela, da ne bom nikoli postala zdravnica. Zelo zgodaj sem morala zaupati sebi in svojim čutom, ker sem bila sama sebi prepuščena na milost in nemilost. «
Léjina sestra Camille, ki je modna stilistka in skrbi, da je na rdeči preprogi vedno do potankosti urejena, jo zagovarja: »Léa je bila vedno v svojem svetu. A morate vedeti, da je bilo najino odraščanje zelo zapleteno. Najina mama je imela štiri otroke z drugim moškim, preden se je poročila z najinim očetom. Léa je bila stara tri leta, jaz pa šest, ko so se starši ločili. Zato sva se veliko igrali sami in si ustvarili najin čuden, idealen svet.«
Ni lepotica, je pa lepa
»Ni lepa v klasičnem smislu,« pravi francoski modni oblikovalec Christian Louboutin. »Smešno – kot otrok je bila skorajda podobna mali živali, malemu medvedku. Zdaj je videti kot otrok. Ni videti seksi ali ženstveno, vendar je na njej nekaj močnega, nekaj, kar vleče kot magnet. Vse to pa prihaja iz njene osebnosti.«
Z njim se strinja tudi predstavnica manekenske hiše Silent Models Patricia Lejeune, ki je skušala Léo večkrat pridobiti na svojo stran za snemanje reklam. Sprva je bila neuspešna, saj ji je Léa dala jasno vedeti, da je delo modela ne zanima. Vendar Patricia ni obupala in po večmesečnem prigovarjanju je Léa popustila. »Léa sovraži modni svet, vendar je zelo moderna. Vse na njej je moderno. Odlično se zlije s trenutno modo, ker je drugačna od drugih.«
Léa je tipična Francozinja, ki nima prav veliko prijateljic, kar je še eno nenapisano pravilo, češ da Francozinje med seboj niso prijateljice, ker vedno obstaja možnost, da bo tvoj fant postal ljubimec druge ženske. »To seveda ne drži za moje prijatelje. Ampak vse ženske smo včasih ljubosumne.«
Léa je svojega srčnega izbranca že našla. To je igralec Andre Meyer, s katerim ima enoletnega sina Georgea. Za malčka pravi: »Rada bi, da bi bil George res samo otrok. Da bi lahko svobodno izkusil otroštvo. Da bi čutil kot otrok. Rada bi, da bi bil boljši od mene, boljši človek. Da bi bil bolj inteligenten. Bolj kulturen. Rada bi, da bi občutil svobodo. Nočem, da bi imel enako otroštvo, kot sem ga imela sama. Jaz sem bila tiha. Žalostna. In tako zelo sramežljiva. Bila sem tista mala v senci. Ždela sem v kotu. Težko je bilo odraščati ob starših, kakršni so bili moji. Niso bili najboljši starši. Bili pa so zelo zanimivi ljudje.«
