Jerančiču tožilstvo očita, da je na zahrbten način in iz koristoljubja poskusil umoriti svojo žrtev. Tako naj bi se znebil 15 tisočakov dolga do Lazarevića, njegovo truplo pa naj bi skril v jamo, ki jo je dal prej izkopati v gozdu v bližini Velikega Slatnika. Vse skupaj se je končalo drugače, saj je žrtev pobegnila. Na predobravnavnem naroku je višji državni tožilec Srečko Hočevar zanj predlagal 16 let zapora.
Tokrat se je na mestu za priče znašel sam Lazarević, ki se je do zdaj dvakrat opravičil. Petinštiridesetletni farmacevtski tehnik, ki je trenutno zaposlen v podjetju Jata Emona (v novomeški enoti), je podrobno opisal svojo plat zgodbe, ki se je bistveno razlikovala od tiste, ki jo je konec marca povedal Jerančič. On je izpostavil, da je med streljanjem podoživel 20 let izsiljevanja.
ZNANSTVO ZARADI POSOJILA
Uvodoma je pojasnil, da sta se z Jerančičem spoznala leta 2006, ko si je ta pri njem izposodil 20 tisočakov. »Denar mi je vrnil po dveh, treh mesecih. Napisal sem mu potrdilo, da je denar vrnil, in sicer 28. septembra 2006.« Dodal je, da si je Jerančič istočasno pri njem izposodil deset tisoč evrov, za kar je posojilojemalec sam napisal posojilno pogodbo. »Še celo pri mojem rojstnem datumu se je zmotil, jaz se ne bi.«
Takrat naj bi se po njegovih besedah dogovorila, da mu bo Jerančič denar vrnil v šestih mesecih, a se to ni zgodilo. »Vedno je imel zgodbe, zakaj mi denarja ne more vrniti. Tem so sledile obljube, da bo vrnil takrat in takrat. Srečevala sva se na kavah. Minevali so meseci in leta.«
Omenil je, da ga je Jerančič leta 2007 povabil s sabo v Velenje, kjer mu je predstavil znanca, ki se je ukvarjal s finančnimi posli. »Mene je njegov znanec prepričeval, da bi investiral v nigerijski denar. A me ni zanimalo, zlasti zato, ker je ta njegov znanec od mene zahteval plačilo stroškov.«
ŠE 5000 EVROV »POMOČI«
V nadaljevanju je povedal, da ga je obtoženi leta 2008 prosil za vnovično pomoč, in sicer naj bi si pri njem izposodil še pet tisoč evrov, saj naj bi denar potreboval za telefon, kurjavo in popravilo strehe. »Takrat nisva napisala nobenega potrdila o posojilu, za kar mi je žal.«
Poudaril je, da sta imela kolegialen odnos, klicala sta drug drugega, srečevala sta se dvakrat ali trikrat na mesec in njuno druženje na kavah je bilo po njegovi oceni zelo sproščeno. Ko ga je tožilec vprašal, ali je kdaj grozil ali izsiljeval Jerančiča, je to odločno zanikal.
Na vprašanje sodnika porotnika, ali je pri posojilu 20.000 evrov zaračunal tudi obresti in kolikšne so bile, je odgovoril: »Če se prav spomnim, mi je ob vrnitvi dal 500 evrov nagrade. Ne vem, ali sva to zapisala, pogodbe nimam več. Za drugo posojilo mi je obljubil, da mi bo za nagrado plačal potovanje, kamor bom želel.«
Obtoženčev odvetnik Matjaž Medle ga je vprašal, ali je vedel za Jerančičev osebni stečaj in ali je svoje terjatve priglasil v stečajno maso. »Za stečaj sem izvedel kasneje in nisem priglasil svojih terjatev,« je dejal in dodal, da naj bi mu Jerančič sam povedal, da je nekoga ogoljufal, sicer pa je nekaj let po tistem, ko mu je posodil denar, izvedel, da je Jerančič dolžan več ljudem, in to velike zneske – 70.000 in 150.000 evrov.
PRESTAVLJAL DATUME VRAČILA
Poleti 2016 naj bi Lazarević Jerančiča vprašal, kdaj mu bo vrnil denar, češ da ga potrebuje za gradnjo hiše. Takrat naj bi mu zagotovil, da se bo to zgodilo januarja 2017, potem se je ta datum prestavil na julij 2017, pozneje na oktober 2017.
»Enkrat septembra je prišel z idejo, da je sklenil posel z ljudmi iz Ljubljane. O podrobnostih ni govoril. Rekel mi je, da so mu zagotovili, da bo dobil denar.«
V začetku oktobra 2017 sta se po njegovih besedah srečala v piceriji in takrat naj bi se Jerančič zagledal v njegovo uro. »Povedal sem mu, kakšne funkcije vse ima, pa tudi da ima GPS. Takrat me je vprašal, ali GPS lovi tudi dva metra pod zemljo. Temu nisem posvečal pozornosti.«
Dan pred streljanjem naj bi Jerančič Lazarevića prek SMS-sporočil vabil na kavo, kar se je slednjemu zdelo nenavadno, saj se ob vikendih nikoli nista srečevala. »Odgovoril sem mu, da nimam časa in da se dobiva v ponedeljek ob 15. uri, kot sva bila že prej dogovorjena. Takrat se mi je mudilo na Mokrice.«
Ker je vendarle hotel vedeti, zakaj se je znanec želel srečati z njim tistega dne, se je popoldne oglasil pri njem v Stopičah. Ni izvedel razloga, dogovorila sta se le, da ga Jerančič pobere v nedeljo ob petih popoldne in mu bo nekaj pokazal.
KRIMINALKA V GOZDU
V nedeljo ga je ob dogovorjeni uri pobral in odpeljala sta se proti Šentjoštu. »Vprašal sem ga, kaj mi bo pokazal, in odgovoril mi je, da bom že videl.« V Šentjoštu naj bi Lazarević Jerančiču še pokazal, kje ima vikend njegova bivša punca, on pa je peljal naprej, mimo neke kmetije v gozd. »Ustavil je kakšnih 50, 100 metrov od roba gozda in mi rekel, da bova šla naprej peš.«
Lazarević je povedal, da je sam stopil iz avta, Jerančič pa naj bi nekaj pobral z zadnjega sedeža in z zadnje strani stopil proti njemu. Oddaljena sta bila kakšne tri metre. »Videl sem, da ima v roki pištolo. Brez besed je nameril v trebuh in ustrelil, v drugo je streljal nižje in me obstrelil v koleno; takrat sem se obrnil, ustrelil me je še v višini srca v hrbet. Ta strel me je podrl na tla. Medtem ko sem se pobiral, me je ustrelil v levo roko. Pobral sem se in tekel, on pa je šel za mano. Verjetno je mislil, da bom padel, a mi je uspelo pobegniti. Takrat sem bil še v dobri kondiciji.«
Poudaril je, da strelec ni nič govoril, njegov pogled pa je bil hladen in neizrazen. Ko je pobegnil dovolj daleč, je pogledal rane in poklical pomoč. Kakšnih 30 ali 40 minut je trajalo, da so ga odpeljali reševalci, saj jim je težko razložil, kje sploh je, ker tistih koncev ne pozna najbolje.
NE SPREJME OPRAVIČILA
»Do zdaj sem imel že šest operacij. Veliko škode mi je naredil. Še vedno imam dva izstrelka v telesu, enega v vratu in enega v roki,« je pojasnil Lazarević in glede Jerančičevega opravičila dejal: »Opravičila ne morem sprejeti, on se opravičuje sam sebi. Če bi me ubil in zakopal, nihče ne bi vedel za to.«
Tožilec Srečko Hočevar za Jerančiča zahteva 16 let zapora.
