Ravno nasprotno. Nastopa v Avsenikovem tercetu, ki ga poleg nje sestavljata še Joži Kališnik in Alfi Nipič. Sicer pa skupaj s prijateljico in sopranistko Božo Hvala nastopa v glasbeni zasedbi Jožica Svete in njeni Primorci. Z Jožico in Božo smo prijetno poklepetali na terasi ljubljanskega Nebotičnika.
Vitalna in energična Jožica Svete se je, odkar se je poročila v Novo Gorico, dobro navzela primorskega temperamenta. A kljub temu jo spomini še vedno vežejo na vasico pod Krimom, kjer je odraščala. S tako bogato obarvanim življenjem, kot ga je imela z Ansamblom Slavka Avsenika, se lahko pohvali le malokdo. »Prepotovali smo dobršen del Evrope in bili na mnogih gostovanjih po svetu. Čeprav je bil Slavko Avsenik zelo strog in zahteven šef, smo se imeli lepo.« Lepi spomini, a Jožica kljub temu gleda naprej. »Glasba mi je bila položena v zibko, imam jo v genih, pa čeprav se nobeden od staršev ni z njo profesionalno ukvarjal. So pa imeli posluh in peli na koru v cerkvi. Tercet z Alfijem in Joži je sicer zanimiva popestritev, a jaz sem želela več. S fanti, s katerimi zdaj nastopamo, smo se spoznali povsem po naključju. Srečali smo se na neki prireditvi in v šali so mi rekli, da če bom kdaj potrebovala dobro glasbo, so mi na voljo. Jaz pa nisem omahovala in hitro smo se dogovorili.«
Igrajo na koncertih, ki trajajo le dve ali tri ure, in ne na takih prireditvah, ki se zavlečejo pozno v noč. »S prijateljico Božo Hvala, ki je moja sopevka, nisva več rosno mladi, medtem ko so fantje, brata Nejc in Matic Vrtovec, Blaž Stubelj in Siniša Čeh, stari od dvajset do štirideset let. Oni potem s svojim bendom igrajo tudi do jutranjih ur.« Jožica s ponosom pove, da je njen glas še vedno tako kakovosten kot takrat, ko je pela z Avseniki. »Pojem v istih višinah, kar mi ne predstavlja nobenih težav. Je pa res, da vadim vsak dan, in to počnem zato, ker je glasba moja velika ljubezen.«
Zelo je ponosna tudi na svojo vnukinjo, osemnajstletno vnukinjo Karin. »Odlično se razumeva in, ne boste verjeli, hodiva celo skupaj na morje. Očarala naju je Grčija in tudi letos bova šli tja na počitnice. Ko prideva na letalo in mene malo pograbi strah, Karin reče: 'Mama Joži, ti bodi tiho, jaz bom vse uredila.'« Tudi Karin je velik pevski talent, a jo je potegnilo v ples. S plesno šolo Bolero je v kategoriji jazz balet že štirikrat osvojila naslov svetovnih prvakov.
Jožica je simpatična in zgovorna gospa, ki se s prijateljico Božo odlično razume, čeprav je zelo stroga. »To sem podedovala po Slavku Avseniku, ki je zahteval, da izvajamo kakovostno glasbo.« Z mladimi Primorci se trenutno pripravljajo na snemanje dveh videospotov. »Izvajamo izključno samo Avsenikovo glasbo. Za pesem Kikirikiki, ki smo jo poslovenili – prvotno je bila namreč posneta le v nemškem jeziku –, smo že našli odlično lokacijo na Trnovem pri Gorici, imamo pa ogledano tudi prizorišče za snemanje pesmi Lipa.«
Ob glasbi pa ima Jožica še eno veliko ljubezen – pse. »Trenutno ga sicer nimam, a psi so bili od nekdaj moja velika ljubezen. Včasih v šali rada rečem, da imam raje psa kot moža, pa še rima se,« prijeten pogovor z oblico smeha sklene legenda slovenske glasbe Jožica Svete.
