»Kakšna je razlika med Titom in Milom? Tito je bil predsednik do smrti. Milo je živ, dokler je predsednik,« se glasi črnogorska šala na račun prvega moža države.
Reuters
Đukanoviću je s 53 odstotki uspelo zmagati na črnogorskih predsedniških volitvah.
Ko Milo Đukanović ni predsednik, tedaj je premier, in obratno – bi lahko opredelili putinovske manevre, ki jih Zahod neha problematizirati, takoj ko gre za zvestega zaveznika. Obvladovanje Črne gore s strani Mila Đukanovića se z zmago na predsedniških volitvah preliva v četrto desetletje.
Stari politični maček se je na oblast v državi prvič zavihtel leta 1989 na valu protibirokratskih »revolucij«, ki sta jih v skupni državi podpihovala tedanji voditelj Srbije Slobodan Milošević in državni varnostni aparat pod nadzorom Beograda. Dve leti pozneje ga z Miloševićevim blagoslovom potrdijo na mesto premierja, kar ostane njegova pozicija skozi celotna devetdeseta. Predsednik države postane leta 1997, ko na volitvah zasenčenih z nepravilnostmi tesno premaga svojega nekdanjega mentorja Momirja Bulatovića.
Slednjega v drugem krogu volitev podprejo vsi v prvem krogu odpadli kandidati, a vseeno uspe zbrati manj glasov od Đukanovića, čeprav jih je v prvem krogu več. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) kljub temu zaključi, da so bile volitve »na splošno poštene«. Bulatović rezultatov ne prizna, Ðukanovićevo predsedniško prisego pa spremljajo nasilni protesti.
Reuters
Umaknjena italijanska obtožnica je Đukanovića bremenila sodelovanja z italijanskimi mafijami Camorra in Sacra Corona Unita, ki da so prek Sredozemlja z gliserji tihotapile cigarete zahodne izdelave.
Arhiv
Banka v lasti Đukanovićeve družine je dokumentirano prala denar balkanskega bojevnika Darka Šarića.
Stran od Beograda, proti Zahodu
Ta zmaga zacementira Đukanovićevo oblast v državi in ga napolni s samozavestjo za oddaljevanje od Beograda. Med Natovim bombardiranjem Jugoslavije prve bombe padejo prav na Črno goro, kljub temu Ðukanović vztraja kot »najhrabrejši (ameriški, op. p.) zaveznik med kosovsko kampanjo«, kot njegovo nehvaležno pozicijo opiše Dick Sklar, uslužbenec Svetovne banke, ko se dogovarja za sestanek med ameriškim predsednikom Billom Clintonom in Đukanovićem v ljubljanskem hotelu Slon leta 1999. Đukanović Clintonu takrat na pomisleke glede tihotapljenja cigaret pojasni, da je to edini način, kako lahko država pride do denarja, saj da Beograd Podgorici ne izplačuje proračuna, Jugoslavija pa se nahaja pod mednarodnimi sankcijami. Vse ostalo je zgodovina.
Črna gora se nato pod Đukanovićevim vodstvom distancira od Rusije, postane članica zveze Nato – čeprav mandata za to odločitev ne poišče na referendumu – in leta 2010 postane še kandidatka za pristop v Evropsko unijo. Na evropske očitke, da je Črna gora evro prevzela enostransko, tedanji minister za finance Radoje Žugić odgovori, da »bi bilo ekonomsko ekstremno neracionalno vrniti se k lastni valuti in nato pozneje spet nazaj k evru«.
Prva banka prala Šarićev denar
Prva banka Črne gore, ki jo lastniško obvladuje Đukanovićev brat Aco, je podjetjem v lasti balkanskega bojevnika Darka Šarića odobravala kredite, kljub njihovim slabim poslovnim rezultatom. Banka je s tem, ko je poslovala s kriminalci, prekršila zakonodajo in svoje notranje predpise, je ugotavljala črnogorska centralna banka v svojih poročilih, ki jih je pridobila mednarodna organizacija preiskovalnih novinarjev, ki se ukvarjajo s področjem organiziranega kriminala in korupcije (OCCRP).
Kupovanje premoženja s posojili je eden od običajnih postopkov, s katerimi organizirane kriminalne skupine perejo nezakonito pridobljeni denar. Nekaterih posojil niso nikoli odplačali; namesto tega se je vlada odločila za sporno reševanje banke z davkoplačevalskim denarjem. Ni popolnoma jasno, ali je banka kadarkoli vrnila davkoplačevalski denar.
Arhiv
