Odnos med mamo in hčerko je eno najbolj zapletenih medčloveških razmerij, v katerem poteka nenehno nasprotje med željo po biti si podoben in biti si različen, vse začinjeno s splošno idealizacijo materinske vloge. »Z mamo imam od vedno povsem normalen, pristen, odprt in ljubeč odnos, ki pa ga ne štejem za brezmadežnega. Velikokrat je med nama počilo, a vedno čisto benigno, zaradi kakšnega neumnega nesoglasja, ko ena ali druga tisti dan nisva bili v najboljši koži, a je bilo že naslednji dan s pomočjo opravičila in drobne pozornosti spet vse v tirnicah. Med nama usodnih zamer nikoli ni bilo in jih nikoli ne bo,« pravi novinarka Evgenija Carl.
Meni, da ne sme nikoli priti do zlitja materine in hčerine vloge. »Tisto z mamo sva najboljši prijateljici pri meni doživi velik dvom. Seveda, lahko sta prijateljici, vendar nikoli ne samo to. Mama mora biti mama, strog vzgojiteljski starš, a hkrati poln brezpogojne ljubezni. Zlasti v adolescenci. Če se spomnim na to obdobje, se mi mama kar malo smili, kako se je prebijala čez čeri mojega (zmernega) uporništva, a je bila kar pogumna in neizprosna, in enkrat, ko se seveda že n-tič nisem držala dogovorjene večerne ure, mi je celo postavila kovček pred vrata. Seveda nisem prišla niti do konca ulice,« se spominja. Mami ploska zato, ker se nikoli ni vtikala v njeno življenje, a je vedno dala vedeti, da bo tam, če jo bo potrebovala. »Vedno bo moja opora. Vsak dan se slišiva že zjutraj in skoraj vsak dan vidiva, ohranili sva skupne ženske nakupe, sprehode, kosilo … Vse njene materinske strahove in dvome sem nezavedno ponotranjila, in prvič ko je moja hči protestno zaloputnila z vrati in zamudila domov, se je v mojih možganih zgodil transfer: tako je torej bilo nekoč moji mami, to je doživljala, tako se je spopadala in tako počutila! Tako sem preizkušala njena čustva in vzgojno funkcijo. Ta film vrtiš, ko imaš svoje otroke, z vsemi napakami svojih staršev vred. Sama nisem idealna mama, samo dovolj dobra mama sem, več sploh ni potrebno. Tudi otrok ne podvržem idealnim standardom. Takšni, kot so, naj bodo, saj smo jih starši sami proizvedli v tisto, kar so, in take, kot so. Na začetku so bila moja vzgojna in druga merila tipa: moji pa že ne bodo taki, ampak visoko, visoko v nadaljevanju sem jih krepko znižala. Nista na igli, niti v zaporu, sta zdrava, zadovoljna, ostalo bomo pa že. S to mantro vsa bremena starševstva veliko lažje prenašam. Upam, da sem svojima otroka priučila zdrave vrednote in da jima bo ostala v ušesih tudi kakšna življenjska modrost, ki se jima zdaj zdi 'ful brez veze'. Kot bom jaz vedno hvaležna mami za morda navidezno banalen stavek. Samo enkrat mi je rekla, naj v življenju vedno ravnam tako, da si bom šminko lahko kupila s svojim denarjem. To je bilo nekje v gimnaziji, ampak mene ta izrek še danes živo spremlja. Vedno je bila pokončna in ponosna, neodvisna in nikoli nikomur nič dolžna, kajti zlasti finančna odvisnost od drugega, na kar me je opozarjala s tistim stavkom, sploh žensko lahko hitro spravi ob svobodno odločanje o svojem življenju. Hvala, mama!«
