Svoji zgodbi naj bi predstavila tako Jerančič, kot tudi Lazarević, vendar slednjega na sodišče ni bilo. "Rad bi opravičil oškodovanca, ker je imel prejšnji teden še en poseg v zvezi z obravnavanim dogodkom. Ima vročino, danes bo šel k zdravniku," je ob preverjanju prisotnosti dejal njegov pooblaščenec, odvetnik Branko Rožman.
Višji državni tožilec Srečko Hočevar je najprej ponovno prebral obtožnico in med drugim povedal, da naj bi se obtoženi z umorom hotel znebiti za 15 tisočakov dolga do Lazarevića, njegovo truplo pa naj bi skril v jamo, ki jo je dal predhodno izkopati.
Jerančič, ki je najprej prosil, če mu lahko prinesejo kozarec vode, je svoj zagovor napisal. "Opravičil bi se, ker mi zaradi zdravstvenih težav peša spomin. Sem pod tableti, in ker se bojim, da bi kaj pomembnega pozabil povedati, sem pripravil pisni zagovor," je povedal predsedniku senata, sodniku Boštjanu Koviču. Potem je iz mape potegnil na roko popisane liste in začel brati.
Pri Lazareviću si je izposojal denar
Njegova izpoved se je začela pred več kot 20 leti, ko je bil uspešen podjetnik. Takrat je v Bršljinu zgradil poslovno zgradbo in odprl Kavka pub. Pojasnil je, da se je tedaj precej zadolžil, kmalu pa je prišel tudi v stik z ljudmi, ki so posojali denar na črno. Med njimi naj bi bila tudi brata Miodrag Lazarević in Saša Dujmović.
"Oni niso imeli milosti pri izterjavi, zaračunavali so tudi več kot 10-odstotne obresti," je povedal in dodal, da so se posojilne pogodbe med njim in omenjenima bratoma navadno gibale v znesku okoli 20.000 mark oziroma današnjih 10.000 evrov. To naj bi se v glavnem dogajalo do leta 2001, kasneje pa v zelo majhnem obsegu.
"Ko sem enkrat vprašal, kaj se zgodi če denarja ne bom uspel vrniti, sem dobil odgovor, da je za mene in moje najboljše, če se to ne zgodi. Priznam, zabredel sem globoko v odnose z njima, a sem obema pravočasno vračal denar vključno z obrestmi. Enkrat sem zamudil rok in zato sem se moral naslednji dan dobiti z njima na Otočcu. Vpila sta, grozila in mi celo kazala pištolo. Strah me je bilo."
V nadaljevanju je povedal, da je leta 2001 Dujmoviću vrnil vse, kar si je izposodil, Lazareviću pa naj bi zadnje posojilo vrnil leta 2006. Da mu je vrnil še zadnji dolg, naj bi tudi zapisala na posebno potrdilo. Leta 2004 je tragično izgubil svojega sina. "Po tistem si nikoli več nisem opomogel."
Zaradi groženj enega in drugega naj bi se obrnil tudi na policijo, a po njegovih besedah, sta mu dva kriminalista povedala, da samo grožnje niso dovolj za ukrepanje. "Istega dne, ko sem bil na policiji, me je klical Lazarević in mi rekel, da ve, da sem bil tam, in naj se to ne zgodi več, saj da ima on tam svoje ljudi."
Izmišljeni dolg?
Z omenjenima bratoma ni imel več stikov do leta 2010, 2011. "Potem me je poklical Lazarević in rekel, da mu moram vrniti še 15.000 evrov. Bil sem šokiran, prestrašen, nisem si upal nasprotovati. Rekel sem mu, da sem vrnil vse in da imam tudi njegovo izjavo o tem. Ni se spomnil. Še istega dne je prišel k meni, pokazal sem mu izjavo, on pa mi jo je vzel iz rok in strgal. Rekel mi je, da sem mu dolžan in da če mu denarja ne vrnem, se meni ali moji družini lahko kaj zgodi. Nekaj časa je bil mir, potem pa so se začeli klici z neznanih številk, SMS. Grozil mi je, da se bo slabo končalo. Vedel je, da policije ne bom vpletal, danes pa mi je žal, da tega nisem naredil."
Jerančič, ki o izsiljevanju nikomur ničesar ni povedal (še ženi ne), je dejal, da naj bi ga Lazarević redno klical, enkrat na 14 dni ga je vabil na kavo. "Vselej je bila med vrsticami skrita grožnja. Večkrat me je opozoril, da me lahko kdo obišče."
Nabavil orožje
Zaradi strahu si je nabavil orožje. Najprej pištolo z dušilcem, pozneje pa še eno močnejšo, saj so mu poznavalci orožja za tisto prvo rekli, da z njo še mačka ne more ustreliti. Poudaril je, da je imel orožje ves Čas pri sebi, tudi ko je hodil na srečanja z Lazarevićem.
Tako je bilo tudi tiste nedeljo, ko je prišlo do streljanja. Dan prej naj bi se na Lazarevićevo željo dogovorila, da bosta šla v nedeljo skupaj pogled jamo, ki jo je v gozdu ob pohodniški poti dal izkopati Jerančič. Pojasnil je, da je izkop tiste jame naročil pri M. O., ki je imel stroj in je v njegovi soseščini kupil hišo. "Vanjo sem hotel zakopati stvari pokojnega sina Tomaža. Iz hiše sem hotel odstraniti njegove računalnike, DVD, motoristično in športno opremo."
Lazarevića je Jerančič tistega dne pobral pred njegovim blokom in odpeljala sta se do mesta, kjer je prišlo do streljanja. "Ko sva izstopila, mi je začel groziti, da tam ne bodo končale le sinove stvari, ampak tudi jaz in žena. V tistem trenutku sem podoživel 20 let izsiljevanja, sinovo smrt. Bil sem v transu in trikrat ustrelil. Imel sem občutek, kot da tega ne bi naredil jaz. Spomnim se, da sem streljal v tla, Lazarević se je verjetno vrgel ali padel. Bilo je kot v sanjah. Obstal sem na mestu s pištolo v roki. Tresel sem se kot šiba na vodi. Nisem dojel, kaj se je zgodilo!"
Opravičil se je
Lazarević je pobegnil, on pa naj bi se odpeljal brez cilja in razmišljal, da se mora znebiti orožja. "Ne vem, zakaj sem ga skril pri znancih in s tem še njih spravil v težave. Pištolo bi lahko vrgel kamorkoli, lahko bi jo zakopal, da je nikoli ne bi našli. Še preden sem prišel do doma, da bi ženi povedal, kaj se je zgodilo, so me ustavili policisti. Zelo mi je žal, da sem poškodoval Miodraga Lazarevića, še danes se sprašujem, ali je to mogoče. Rad bi se opravičil, a ne vem, kako. Do tega ne bi prišlo, če me ne bi izsiljeval z izmišljenim dolgom."
Poudaril je, da če bi imel namen Lazarevića ustreliti, ga zagotovo ne bi z manj močno pištolo, ki jo je pograbil s sedeža avtomobila, ampak bi to storil z močnejšo, ki jo je imel takrat pri sebi, poleg tega ne bi naročil izkopa jame ob pohodniški poti, kjer je ves čas obstajala velika možnost, da kdo pride mimo, pa tudi orožje bi po streljanju skril tako, da ga ne bi odkrili.
"Očitanega dejanja nisem storil naklepno. Globoko obžalujem in se opravičujem vsem prizadetim. Sicer pa Lazareviću nisem dolžan niti evra, vse dolgove sem poplačal z obrestmi!"
Na vprašanja Lazarevićevega pooblaščenca Branka Rožmana ni hotel odgovarjati. "Lazarević mi je rekel, da je član neke združbe v Brežicah in da ima tudi prijatelja advokata. Domnevam, da ste to lahko vi," je pojasnil svojo odločitev.
Danes so med drugim zaslišali tudi M. O., ki je izkopal tisto jamo. Njegova zgodba in zgodba Jerančiča se razlikujeta v eni podrobnosti, namreč, Jerančič je rekel, da se je sam M. O. odločil, kje jo bo izkopal, M. O. pa je trdil, da mu je Jerančič pokazal mesto, kje naj jo izkoplje, povedal naj bi mu tudi dimenzije.
