Potem ko se je iz gospodarstva deloma umaknil, je dolgčas preganjal kot pilot, v duši pa je ostal glasbenik in ljubitelj likovne umetnosti.
Matjaž Gantar je bil rojen v avgusta 1963 v Ljubljani. Svojo prvo solidno žepnino je zaslužil z raznašanjem časopisov po ljubljanskem predmestju Brod. Do pubertete je bil reden obiskovalec maš, celo ministrant, potem pa je ugotovil, da ga vera oziroma katoliška vzgoja utesnjuje. Od strica je odkupil rabljeno akustično kitaro, predelano v bas, in s prijatelji ustanovil bend. Starši nad preobratom niso bili navdušeni, zato je na vaje hodil pod pretvezo, da ima punco. V anale slovenske glasbene produkcije se je Gantar zapisal kot basist kultne pankovske zasedbe Lublanski psi. Manj znano pa je, da je eno leto igral tudi pri Pankrtih in z njimi posnel živo ploščo Svoboda '82. Na odru pa je bil vselej trezen in s koncertov domov odhajal med prvimi z izgovorom, da ima zjutraj delo.
Od Lublanskih psov do Ljubljanske borze
Podjetništva se je lotil že v osemdesetih. Ob ustanovitvi Ljubljanske borze je bil eden prvih borznih posrednikov pri nas. V času privatizacije družbenega premoženja je bil član vodstva Kmečke družbe. Ko je sam prevzel vodenje družbe, se je ta preoblikovala v KD Group in postala eden ključnih igralcev na slovenskem trgu kapitala. Skupina je imela do krize v večinski ali delni lasti na desetine največjih slovenskih podjetij. Na višku kariere je Gantar sedel v kar šestih nadzornih svetih hkrati. Redno se je uvrščal na lestvico najbogatejših Slovencev. Na političnem parketu pa se ni nikoli preizkusil, čeprav je tesno prijateljeval s stranko SLS in bratoma Podobnik. »Politika me ne bo zanimala, dokler ne bo kritične mase. Samo Jezus je bil sposoben učiti trop idiotov. Jaz pa nisem Jezus,« je nekoč pojasnil.
Finančnik, ki je ljubil likovno umetnost
Dolgčas se mu je zdel ena najbolj groznih stvari v življenju. V zadnjem času ga je preganjal predvsem z letenjem. Delal je tudi kot pilot na linijah Adrie Airways in v družbi Linxair. Nekajkrat je peljal tudi Boruta Pahorja po državniških opravkih, njegov najbolj znan potnik pa je bil Brad Pitt, ki ga je peljal iz Benetk v Francijo in naslednji dan nazaj. »Vsakič grem rad letet, spraviti 40 ton pleha v zrak in nazaj na tla je posebno doživetje,« je dejal o svojem hobiju. Bil pa je tudi velik ljubitelj, zbiratelj in mecen likovne umetnosti, kar je med današnjimi gospodarstveniki prava redkost. »Slike na steni mi povedo več kot avto na parkirišču,« je dejal v nekem intervjuju.
