Taras, Vita in Adam so z veseljem potešili našo radovednost. Ob njihovih odgovorih pa se nam utrne le ena misel: da ob takih treh navihancih Maticu ne preostane drugega, kakor da se kmalu spet loti pisanja.
Povejte, ste med prebiranjem pravljic ugotovili, da si je vaš očka kakšno idejo ali prigodo za pravljice sposodil pri vas?
Taras: Je, ja. Uporabil je tudi najini imeni v najdaljši pravljici (Deklica Vita in kralj Taras, op. p.). Pravi sicer, da midva nisva glavna junaka, čeprav sem sam velikokrat zoprn (v pravljici kralj Taras vlada deželi Zoprniji, op. p.). Spomnim se tudi, da sem pravljico o jabolku, ki išče svojo mamo, nesel v vrtec, saj smo imeli tam nalogo, Škrate igračarje in Kamnite velikane smo tudi brali v vrtcu in so bili otroci navdušeni.
Vita: Škrate igračarje in Kamnite velikane je napisal zato, ker mi ne pospravljamo prav radi in nam je vedno grozil, da nam bodo ti škrati pobrali vse igrače.
Adam: Mene pa sploh ni v nobeni pravljici, a oči pravi, da bo kakšno napisal tudi o meni. Mogoče bo naslov Palčki nohtalčki in Adam.
Kako bi sicer opisali svojega očeta? Veste, kdaj je v tistem pisateljskem razpoloženju, ko ga ne smete motiti?
Taras: Zvečer nas vedno naganja v posteljo, da on lahko v miru ustvarja. Nam sicer reče, da mora delati kaj za službo, jaz pa mislim, da on takrat piše.
Vita: Jaz vem, ko začne pisati kaj na list ali pa v telefon in nas sploh ne sliši, da ga ne smem motiti, ker si najbrž zapisuje kakšno idejo.
Adam: Moj oči ima brado in očala, je zelo dober pisatelj in zelo rad poslušam njegove pravljice. Komaj čakam, da bom znal tudi sam brati.
Kako se pa zmenite z njim takrat, kadar je hud, slabe volje? Se mu pametno umaknete ali ga še bolj jezite?
Vsi v en glas: Še bolj ga jezimo!
Taras: Jaz sicer vem, da bi bilo pametneje, da ga ne bi več jezil, a je to res težko.
Vita: Po navadi ga še malo bolj jezimo, da je res hud, potem gremo pa malo jezit še mami.
Adam: Jaz ga pridem objet in z njim lepo govorim, da ne bi bil več slabe volje. A tudi to ne pomaga vedno.
Taras: Ja, samo Vita ga zna vedno tako obrniti, da ni več slabe volje. Na naju z Adamom se vedno jezi!
Bi si želeli, da bi očka napisal še kakšno knjigo? Morda tudi kakšen mladinski kriminalni roman ali pa, na primer, roman o košarkarju Tarasu.
Taras: Pravljico o košarkarju Tarasu bom napisal kar sam, v resničnosti. Ampak ja, seveda si želim, da bi oči napisal in izdal še kakšno knjigo, in ker sem že malo starejši, upam, da ne bo vedno pisal samo pravljic.
Vita: Meni bi bilo všeč, če bi napisal še kakšno knjigo, a brez kriminala. Lahko bi napisal kaj o tem, kar se nam dogaja v šoli – to bi bilo zelo zanimivo.
Adam: Jaz sem že povedal, da mora napisati kakšno zgodbo o Adamu, o meni. Lahko pa napiše tudi novo knjigo o Harryju Potterju ali pa Mamma Mii.
