Le kdo ne pozna Ane Roš, najboljše kuharice na svetu, ki po končanem študiju diplomacije ni spakirala kovčkov in odšla na delo v tujino, temveč je raje poprijela za kuhalnico in začela kariero v kuhinji. Do te odločitve je prišla popolnoma spontano, saj se je zaljubila v gostinca. Čeprav Ano pozna ves svet, pa le malokdo ve, da ji v življenju ni bilo vedno lahko. Najtežja preizkušnja pa je bil zanjo prvi porod, ko je rodila mrtvega otroka.
»Prvega otroka sem rodila mrtvega, in ker je potekala nosečnost brez zapletov, je bil to še toliko večji šok. Oče je zdravnik, in čeprav ni ginekolog, bi gotovo opazil, če bi bilo z menoj kaj narobe. Si predstavljate, kako je, ko gre bodoča mamica v porodnišnico, prestane vse muke, ki jih prinaša porod, in potem ko pride otrok na svet, ne zajoka. Vse mamice gredo domov z dojenčkom, ti pa prideš sam z veliko praznino in žalostjo v srcu. Ja, to je grenka izkušnja, ki mi je spremenila življenje. Zaprla sem se vase in dolgo premlevala, zakaj ravno jaz. Dolgo sem žalovala oziroma v srcu še vedno žalujem, pa čeprav je od tega minilo že več kot petnajst let. Takrat sem bila rada sama in bližnji so to razumeli. Svojima otrokoma, Svitu in Evi Klari, pa zdaj skušam dopovedati, da je smrt naraven proces in da nikoli ne vemo, kdaj bo prišla. Vseskozi moramo biti pripravljeni na to. Zelo mlada, stara le malo več kot trideset let, je umrla tudi sestra mojega partnerja Valterja, ki se je več let borila z zahrbtno boleznijo ter izgubila boj, dva osnovnošolska otroka pa sta ostala brez mame,« se žalostnih družinskih trenutkov spominja Ana, ki pa ima zdaj slabo vest tudi zato, ker je včasih zaradi dela premalo z družino. »Ko sem doma, želim to nadoknaditi, a vse bolj ugotavljam, da moja najstnika včasih z menoj malo manipulirata. Pred kratkim sem odpovedala sodelovanje na nekem dogodku, da bi bila z njima, in ko sem mislila, kako se bova s sinom po treningu pogovarjala in počela kaj zanimivega, se je on odločil, da bo gledal skoke, čeprav bi to lahko počel tudi brez mene.«
Oba Anina otroka sta športnika, tako štirinajstletni Svit kot trinajstletna Eva Klara, ki je tudi aktualna državna prvakinja v teku na 2000 metrov. »Vesela sem, da sta otroka v šoli pridna in da ju imajo radi. Pred kratkim sem na sprehodu zagledala, kako gre proti meni njuna učiteljica slovenskega jezika, in v trenutku sem otrdela. 'Joj, kaj mi bo povedala?' sem si mislila sama pri sebi. Ona pa: 'Joj, kako čudovita otroka imate, pridna sta, delovna, tako učitelji kot sošolci ju imajo radi.' Oba bosta šolanje nadaljevala na tolminski gimnaziji in sama se bosta odločila, kaj bosta študirala. V nič ju ne bomo silili, moram pa povedati, da sta zelo rada v kuhinji in restavraciji, kjer se večkrat zapleteta v pogovor z gosti. Ko sem nekoč omenila, da bi lahko Hišo Franko prodali in se preselili kam drugam, sta se takoj uprla, da to pa že ne,« smeje se pripoveduje Ana, ki si z družino vendarle rada vzame čas za kakšno potovanje. Veseli pa so tudi, če lahko skočijo le do Gradeža v sosednji Italiji in se sprehodijo ob morju. »Ni pomembno, kje smo, pomembno je le, da smo skupaj.«
Ana pa je te dni presenetila tudi z novo podobo. Vidno shujšana priznava, da je začela več delati na sebi. »Vse skupaj se je začelo lani, ko sem prejela naziv najboljša kuharica na svetu. Takrat sem se začela zavedati, da je pred menoj noro leto in da moram nekaj spremeniti. Že prej sem bila veliko zasedena, potem pa je bilo vse le še huje. V letu dni sem dala več kot petsto intervjujev, potovala sem po svetu in skušala vse skupaj usklajevati z družinskim življenjem. Zavedala sem se, da moram biti v formi. Začela sem teči in obiskovati jogo, kilogrami pa so se začeli topiti. Nikoli nisem posegala po nobenih dietah, in tudi zdaj je tako. Srečo imam, da nikoli nisem bila nora na sladko. Ne jem ničesar sladkega, in če sem že v kakšni boljši restavraciji, si namesto sladice privoščim sir. Moram pa povedati, da imam zelo rada mlečne izdelke, skuto in sir, dobrote, ki jih imamo v Gornjem Posočju v izobilju. Zdaj pazim le, da bolj redno jem, čeprav moram kot kuharica hrano nenehno okušati. Vsaka ženska se znajde v obdobju, ko se ji začne telo spreminjati, in čeprav ne ješ veliko več, se rediš. Meni se je to zgodilo dokaj zgodaj, saj sem bila stara komaj 38 let, imela pa sem tudi težave s ščitnico. Sicer pa je moje življenje kot cunami, saj nikoli ne vem, kaj mi prinaša nov dan. Veliko je prilagajanja, a sem srečna in uživam v tem, kar počnem.«
