Izšla je namreč njegova tretja knjiga z naslovom PWC: znanstveno raziskovalna poezija, ki je zanimiva ne samo zaradi vsebine, pač pa tudi naslovne fotografije. Kratke pesmi so nastale, ko je spomladi sam obtičal na portugalski plaži in ga je navdihnilo življenje okoli njega.
»Včasih se sporečeš z ljubljeno osebo in se zgodi, da poiščeš svoj mir, kjer pa ti misel ne da miru. Razmišljaš o nastalem položaju – o odnosu med moškim in žensko, in si bolj dovzeten za svet okoli sebe. Gre za nekakšen notranji dialog, ki odpira nenehno nova vprašanja tako o življenju kot o trenutkih, ki te obdajajo,« pravi Ven, ki je torej samoto izkoristil za ustvarjanje. Že na prvi pogled pa je zanimiva njegova fotografija na naslovnici, ki jo je oblikovala Andreja Jež, saj se je Ven gol zavil v PVC-folijo in poziral več kot eno uro. Občutki so bili zelo klavstrofobični, izgubil pa je tudi veliko tekočine. »Vsa naša življenja so zavita v embalažo, ki bo zadušila ves planet. Na ovitku za knjigo jasno simboliziram človeški izmeček, ki je pozabil na svoje bistvo. Vse, kar mislimo, da naredimo dobrega za prihodnost, je v bistvu bolj to, da se prepričujemo, da nismo krivi vsega mi. Pa dejansko smo. Skrivnost se skriva v naslovu knjige,« pravi Ven, ki sam poskuša paziti na okolje, kolikor mu to dopušča življenje v mestu. »Imam pa obsedenega soseda, ki mi je mešane odpadke, ki sem jih dal v smetnjak za mešane odpadke, prebiral in vračal pred vhodna vrata. Če bi si lahko privoščil električni avto, bi to bila moja izbira prevoza. Največjo škodo dela mesna industrija, ki je največji onesnaževalec na svetu. Država ne naredi nič proti temu. Če bi država skrbela za nas, bi prepovedala marsikatero zdravju nevarno človeško razvado. Težko pa je prepovedati nekaj, od česar država živi.«
