Tudi na podkorenski strmini so bili z njo in navijali skupaj s številnimi navijači iz Smučarskega kluba Gorica, pod okriljem katerega je dosegla prve tekmovalne uspehe. Oče Marko in mama Katja pa bosta z njo tudi na olimpijskih igrah v Južni Koreji.
179 centimetrov visoka športnica je s temperamentnim primorskim značajem v smučarski reprezentanci prava poživitev. V otroštvu se je preizkusila v različnih športih, in povsod je bila uspešna. Spogledovala se je s plesom, trenirala atletiko. Na smučkah je prvič stala že pri treh letih – najprej na Lokvah, majhnem smučišču, ki je le streljaj oddaljeno od Nove Gorice, potem pa na Kaninu in v Dolomitih. Zdaj 24-letna Ana je bila stara komaj pet let, ko je na počitnicah z dedkom in babico v enem dnevu prevozila Sellarondo – krožno smučarsko pot, ki povezuje različna smučišča na območju Alta Badie. Do dvanajstega leta je smučala rekreativno, potem pa začela resno trenirati.
K temu je nekako pripomoglo tudi dejstvo, da sta bila tako oče kot mama učitelja smučanja, oče ima tudi licenco za smučarskega trenerja in je Ano v prvih letih tudi treniral. Je športnik po duši, saj je nekdanji namiznoteniški igralec, in morda je Ana borbenost pobrala prav po njem. Mama pa se je v mladosti največ ukvarjala s plesom, prav tako kot Anina dve leti mlajša sestra Tjaša, ki je že pred leti atletiko zamenjala za ples. Dvaindvajsetletna Tjaša je po dveh letnikih na ljubljanski fakulteti za šport to zamenjala za akademijo za ples v Rimu, kjer obiskuje smer moderni ples, gre pa za zvrst plesa, ki je mešanica baleta in modernega plesa. Tjaša pravi, da ji je študij, ki poteka v italijanskem jeziku, pisan na kožo.
V Podkorenu je za vnukinjo navijala tudi Anina babica Vanja, ki sta jo z nonom večkrat vzela s seboj na smučanje. »Ano seveda spremljamo, vidimo pa se ne tako pogosto, ker je veliko zdoma. Ko pa pride na obisk, jo rada pocrkljam s kakšnim dobrim pecivom, recimo tako imenovanimi rožicami (zvito testo z orehovim nadevom, op. p.).«
Anina mama pravi, da je hči zelo požrtvovalna. »Ima svoje cilje in zanje se je pripravljena boriti. Mi jo že vseskozi podpiramo. Veseli smo, ker se veliko pogovarjamo, tudi takrat, ko pridejo neuspehi, saj ve, da ji stojimo ob strani. Odkar je v A-reprezentanci, je veliko več odsotna kot prej. Ko pa že pride domov, pa si nekaj časa vzame tudi za fanta in prijatelje.« Ko se Ana vrača domov, običajno že s poti pokliče in pove, kaj bi rada jedla. »Velikokrat si zaželi slivove cmoke in z veseljem ji ustrežem.« Anina starša, ki o pričakovanjih sicer ne govorita rada, bosta odpotovala v Pjongčang, kjer bosta navijala za hčer in druge slovenske športnike.
Ana se rada usede tudi za klavir in kaj zaigra. Končala je namreč nižjo glasbeno šolo. Pri Bucikovih, podobno kot v preostalih družinah naših smučarjev, dobro vedo, koliko truda in denarja je treba vložiti, preden pridejo rezultati. »Nič ni težko, ko vidiš, da tvoj otrok nekaj počne z veseljem. Smučarija je draga, saj je bilo prej, preden se je uvrstila v A-reprezentanco, to domena nas staršev. Stroške, ki niso bili majhni, je bilo treba pokriti iz družinskega proračuna.«
