Odločitev, ali naj se loti urednikovanja v enem najzahtevnejših televizijskih uredništev – uredništvu dnevnoinformativne oddaje, je sprejela hitro. »Nekako sploh ni bilo nekega tehtanja argumentov za ali proti. Vse skupaj se je kar zgodilo. Tudi sicer nisem ravno človek, ki bi se dolgo odločal. Moje odločitve in koraki so večinoma kar hitri in vsaj po dosedanjih izkušnjah vseeno kar pravi,« pravi Kristina Hacin in priznava, da se je za ta korak vseeno lažje odločila tudi zato, ker je z Gregorjem ves čas odlično sodelovala – najprej kot novinarka, potem kot dnevna urednica, zadnjega pol leta kot njegova namestnica. »V vsaki od teh vlog sem dobila izkušnje, ki mi bodo zdaj v veliko pomoč. Mislim, da je zelo pomembno, da urednik dobro pozna tudi terenski del novinarskega dela, saj tako lažje oziroma bolj realno presodi, kaj, kdaj in koliko lahko od novinarja v nekem položaju pričakuje.«
Informacije, ki jih podajajo v oddaji, so vse prej kot lahkotne, saj se dotikajo resnih, težkih tem, opozarjajo na nepravičnosti, bolečino, strahove … Vse to ustvarjalci oddaje nosijo tudi s seboj domov. Kako se s takimi temami spopada sama? »Res je sicer, da z leti pridobiš nekoliko tršo kožo. Ampak ja, so zgodbe, pri katerih koža nikoli ni in ne bo dovolj trda. Toliko kot se me te nepravičnosti dotaknejo, toliko me na drugi strani jezi. Jezi me neodzivnost ustanov, jezijo me neizpolnjene obljube politikov, jezi me nemoč ljudi, ki se znajdejo v primežu zabirokratiziranega sistema. Jezi me, da se pred volitvami obljublja vse mogoče, potem pa nenadoma ni nikogar, ki bi imel toliko poguma, da bi lahko obljube tudi izpolnil. In zato je treba na krivice opozarjati, tudi vsak dan, če je treba. Se me pa seveda dotaknejo tudi pozitivne zgodbe, ko se komu pomaga, ko komu uspe. In seveda me te zgodbe zasledujejo tudi doma. Novinarstvo je pač en tak poklic, ki nima urnika, nima začetka delovnika in ne konca. Novinar si ali pa nisi. In če si, potem imaš ves čas vsaj en majhen del možganov na neki način vklopljen za zgodbe. Ko si urednik, je tega še toliko več.«
Ima pa Kristina vseeno to srečo, da ji doma misli od dela zlahka odvrne njen sin. »Mark je precej živahen fantek, tako da si zna tudi dobro izboriti pozornost, če je treba,« smeje se prizna in pri tem ne more skriti ljubezni do malčka. Ali bo tudi njega nekoč vleklo v novinarske vode, je seveda neumestno vprašanje, saj je malček star komaj dve leti in pol. Kaj pa ona, je vedela od nekdaj, da si želi postati novinarka? »Ne, sploh ne. Vse skupaj je bila bolj pot naključji in trenutnih odločitev, ki so se izkazale za prave. Kot najstnica sem imela nekoliko drugačne cilje, a so se potem nekako kar sami od sebe postavljali drugače. Kar nekaj ljudi je, ki sem jim lahko hvaležna, da so mi zaupali, ko morda niti sama nisem vedela, da zmorem.«
