Azra Širovnik je s sestro, bratrancem in sestrično kot deklica pri zajtrkih pozorno poslušala pravljice in življenjske zgodbe, ki jim jih je pripovedovala babica. Živeč na ogromnem posestvu, na eni strani obdanem s hribčki in na drugi s pokopališčem, je domišljiji zlahka dala krila.
Pokopališče, se bo morda kdo vprašal, je to res pravi kraj za otroka? A Azra z neposrednostjo, ki ni nikoli ostra zaradi miline, ki jo izžareva, pojasni: »Ja, na pokopališču so imeli sobo, kjer so umivali mrtvece, in otroci smo to hodili gledat, tako da nikoli nisem imela strahu pred smrtjo in pogrebi. Že kot otroku mi je bilo to demistificirano.« Ko je mnogo let pozneje za roko držala sestro, ki je umirala za rakom, ji je to zagotovo pomagalo. Na sestri je vojna v Jugoslaviji pustila neizbrisne sledi in bila verjetno vzrok za njeno bolezen. Azra se je po svoje z zgodnjo selitvijo v Slovenijo tem grozotam vsaj delno izognila, a pravi, da je tako ali tako drugačen človek, kot je bila sestra: »Od življenja nikoli ničesar ne zahtevam, samo zdravje in to, da je moja družina v redu, da imam dovolj denarja, da nisem lačna in da pokrijem stroške in druge potrebe, ki pa so skromne. Psihično se znam vsemu prilagoditi in najti rešitev. Ko sem se, ker je mož tam dobil službo, preselila na Nizozemsko, sem vzela s seboj svoje knjige in začela pisati. Tam je nastal moj prvi roman. Sestri in možu smo pomagali, da sta prišla za nami, a sestri to ni bilo dovolj. Pogrešala je literarne večere, ki jih je vodila v Novem Sadu, delo v elitni knjigarni, kulturne dogodke. Z moje točke je imela vse, družino in bila je preskrbljena, a je čutila, da je izgubila svoj svet. Ni hodila delat, ni znala jezika. Strlo jo je. Žal mi je, da se o tem nisva več pogovarjali, a svojega koncepta pač nikomur ne moreš dati, ker smo ljudje različni. Vojna je tudi mene sicer globoko zaznamovala. Je rana, ki je zaceljena, a le na površju. Pod skorjo je še vedno boleče krvava.«
Od književnosti do ekonomije
Azra je bila po lastnih besedah od malega tujka v svojem in drugem okolju. »Zelo hitro sem prišla v stik z literaturo in vsi ti veliki pisatelji so tako plemeniti in krasni, da sem v resničnosti iskala svet, o kakršnem sem brala. Seveda ga nisem mogla najti, in ker sem bila tako zelo v pravljičnem svetu, mi je bil resnični svet neumen in dolgočasen. Tudi vse igre, ki smo se jih šli v šoli, me niso zanimale. Odraščala sem v okolju s čudovito naravo in meni narava ogromno da – veliko več kot izgubljeni ljudje z milijon težavami. Duševni mir in ravnovesje sta mi zelo pomembna.« Poudarja pa, da je v šolo rada hodila, da je bila pridna učenka in da je imela čudovite učiteljice, ki so poudarjale pomen solidarnosti.
Ko je prebrala vse pravljice, ji je oče, profesor književnosti, predlagal, naj začne brati romane. Mislil je, da jo bo to napotilo v mestno knjižnico v Banjaluki, med police z mladinsko literaturo, a je odšla kar v očetovo in tam prijela v roke – Ano Karenino. Bila je v tretjem razredu. Stavek Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje jo je tako pritegnil, da je ni mogla odložiti, čeprav ji je oče rekel, naj tega ne bere. A je, skrivaj, s svetilko. Še danes ne more nehati brati, kadar ji pride v roke dobra knjiga.
Od dekleta, ki je pisalo tako krasne spise, da so jih brali po vseh srednjih šolah, so vsi pričakovali, da bo šlo študirat književnost. A poleti po maturi je na morju srečala skupino mladih, ki so ji Slovenijo opisovali kot Švico: »Slovence pa kot res nekaj boljšega. Kar mi ni bilo nenavadno, saj je moja mama oboževala vse slovensko. Poleg tega so mi povedali, da te Slovenci pustijo pri miru, kar je bilo meni, ki sem prihajala iz dokaj ugledne družine in sem bila ves čas pod drobnogledom, še posebno všeč.« Po vrnitvi z morja se je ob blagoslovu staršev in po nasvetu prijateljice, naj se odloči za študij ekonomije, odpravila v Ljubljano. V prvem letniku je bilo 800 študentov, tako da svetlolasega Janeza, ki je pozneje postal njen mož, ni opazila. 20. oktobra, na začetku drugega letnika, se je vse spremenilo. »Čeprav sem imela nekaj simpatij, je bil Janez moj prvi resni fant. Pa sploh ni bil moj tip. S prijateljico sva se hihitali, koliko je čednih fantov, a škoda, ker so vsi svetlolasi, meni pa so všeč temnolasi. Zaradi najinega hihitanja je profesor prekinil predavanje in vsi pogledi so bili uprti v naju, tudi njegov. Vedela sem, da mi je z njim skušal nekaj sporočiti.« Med odmorom sta od pogleda prešla k besedam in Janez je, pravi, postal moški njenih sanj. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, prva, ko sta imela skoraj 25 let, in druga pri 27. »Materinstvo mi je dalo popolnoma nov vpogled v življenje, me povzdignilo v dimenzijo nepojmljivih razsežnosti, ukoreninilo v realno življenje in stvaren svet, rodilo in do neslutenih meja razvilo zaščitniško komponento.«
Skrivnosti dobrega počutja
Njen najnovejši roman, Pusti otrokom, naj se smejejo, ki je izšel konec leta 2017, je v bistvu njen prvi rokopis. Dobesedno ga je spisala na roko in potem pretipkala s pisalnim strojem. Besedilo je bilo v srbohrvaščini in z urednikom Andrejem Blatnikom sta bila dogovorjena, da ga prevede, potem bi ga objavila založba, v kateri je takrat delal. »Potem pa se mi je zgodil roman Za ovinkom zakona, spisan v pičlih štirih mesecih. Blatnik ga je prebral in svetoval: 'Če hočeš hitro zasloveti, daj najprej tega ven. Potem pa bova Otroke.' No, usoda je hotela neprekinjen proces, tako da so se zvrstili Bog ima živce, Tašča, Na hrbtu črnega žrebca, Kronika napovedane ljubezni. Šele zdaj je napočil pravi čas za moj prvi rokopis.«
Kadar piše, spi samo štiri ure, kadar ne piše, živi povsem običajno, kuha, obeša perilo, lika. »A vse to delam v zavedanju, da bo vihar potrebe po pisanju prišel nenapovedano kot orkan in me, brez možnosti upiranja, potegnil v svoj vrtinec. Zato na polno živim vsak trenutek s svojo družino, ki jo ljubim, v kateri sem srečna.« Skrivnosti za svoj odlični videz nima: »Kar mi je dala mati narava, vzdržujem z zdravim načinom življenja, ustrezno prehrano, telovadbo in razgibanim duhovnim življenjem. Res je tudi, da imam veliko pozitivne energije, da rada vidim lepo v sočloveku in življenju. In se družim z ljudmi, ob katerih se dobro počutim. Mogoče gre za tisto, čemur pravijo mlad duh.«
