Njena mama, legendarna igralka Ančka Levar, in predvsem njen oče Marijan Brecelj, pravnik, podpredsednik prve slovenske vlade, dolgoletni državni sekretar za poljedelstvo in turizem v Beogradu itd., sta ves čas pazila, da njuni otroci niso imeli nikoli ničesar preveč. Zato mu je Marijana Brecelj, igralka, ki je bila do upokojitve zaposlena v Drami SNG v Ljubljani, še danes hvaležna. Otroci, ki v otroštvu dobijo vse, kar si poželijo, se kmalu ničesar več zares ne razveselijo in navadno nobenega daru ne znajo prav ceniti.
Spomni se, kako se je s svojimi brati ravsala, včasih celo čisto zares pretepala. Tako kot se bratje in sestre v vseh družinah. Sicer pa so se dobro razumeli in so, ko je bilo treba, vedno držali skupaj.
Bila je edino dekle v družini. Miha, ki se je rodil prvi in je končal pravo, je žal že umrl, za njim se je rodila Marijana, leto dni za njo Martin, ki je ekonomist, in čez štiri leta še Janez, ki je zdravnik ortoped. Spominja se tudi, da sta bila starša precej odsotna. Oče še bolj pogosto od mame. »Zato se je z nami veliko ukvarja teta Liza, vdova po opernem pevcu in igralcu Ivanu Levarju, ki je leta 1950 umrl. Ker nista imela otrok, se je teta Liza preselila k nam in je imela z nami veliko veselja. Mi pa z njo.« Zelo so se imeli radi.
Izvemo, da je v njihovi družini živelo osem ljudi: oče, mama, štirje otroci, teta Liza in tudi gospodinjska pomočnica Marička. »Čeprav je bila pri nas v službi, je bila enakovredna in enakopravna članica naše družine.« Tudi njo so vsi cenili, spoštovali in imeli radi.
V bistvu so imeli otroci družine Brecelj tri mame. »Naša prava mama pa je od vseh najboljše spekla potico.« Vedno je bila tudi topla, razumevajoča, skrbna in zelo zaščitniška. »Kadar je le utegnila, je pletla in šivala.«
Oče, rojen v Žapužah pri Ajdovščini, je bil seveda velika avtoriteta in malce strožji. Še posebej, ker je bil pogosto odsoten, smo bili otroci v njegovi družbi zelo pridni in vzorni, tako da je bil z nami zelo zadovoljen. »Včasih je bil tudi molčeč in malce odsoten. Razumeli smo, da ima skrbi.«
Spominja se tudi, kako so jo silili igrati klavir, čeprav ni imela posluha, tako da ji to ni bilo v veliko veselje. »V prostem času pa smo bili v glavnem vsi veliko zunaj. Le če smo bili lačni ali smo morali na stranišče, smo za hip stekli domov.«
Po razmisleku pravi, da so imeli vsi otroci v družini veliko svobode. »Tega pa nismo izkoriščali, saj smo vsi doštudirali in si našli zaposlitve.«
Sedem let so živeli v Beogradu. »Obiskovali smo srbske šole. Hitro smo se vživeli v novo okolje in se brez težave naučili srbščine in cirilice.« Sicer pa je bil Marijanin oče jugoslovanski minister, mama pa članica Jugoslovanskega dramskega gledališča. »V njem so tedaj igrali igralci vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti.«
Pred odhodom v Srbijo je Marijana obiskovala OŠ Frana Levstika v Ljubljani, potem v Beogradu OŠ Žarka Zrenjanina in II. Beograjsko gimnazijo, maturirala pa je na tedanji Šubičevi gimnaziji v Ljubljani.
Ker ji je bilo igralstvo položeno v zibelko, se je leta 1965 vpisala na AGRFT. Bila je v letniku z Mileno Zupančič, Majdo Grbac, Janezom Vajevcem, Metodo Zorčič in Vladimirjem Šavom itd.
»Lani smo praznovali stoto obletnico maminega rojstva in smo na njeni rojstni hiši v Grahovem ob Cerkniškem jezeru, kjer že dolgo stalno živim, odkrili spominsko ploščo.«
Danes, ko je Marijana Brecelj že napolnila sedemdeset let, a jih nikakor ne kaže, zelo dobro ve, da je zrasla v povezani in stabilni družini. In da je tudi zato znala te vrednote prenesti na svoji hčerki.
Leta 1974 se je poročila z oblikovalcem Matjažem Vipotnikom. Rodili sta se jima dve hčerki. Obe sta svobodnjakinji. Starejša hčerka Ana Vipotnik, ki ima dva otroka, živi v Ljubljani. Čeprav je diplomirala iz ruščine in sociologije kulture, se ukvarja z glasbo, saj imenitno poje. Tudi njen partner Igor Leonardi je glasbenik in ustanovitelj zasedbe Fake Orchestra, s katero redno nastopata doma in v tujini. Mlajša hčerka Liza Vipotnik je bila dolgoletna programska direktorica kulturnega doma Cerknica, zdaj pa deluje kot producentka ter v Cerknici vodi Galerijo Krpan.
Odkar se je Marijana Brecelj leta 2010 upokojila, je še bolj zaposlena. »V gledališču, filmu in televizijskih nadaljevankah potrebujejo tudi starejše igralke in igralce. Mlada igralka ne more igrati zrele ženske ali babice,« pove naša sogovornica. Srečna je, da ima še delo, saj uživa v svojem poklicu.
Posebej je vesela, da je predlani snemala kratki film Iztoka Intiharja Nisi pozabil o ženski, ki je zbolela za demenco. Da bi ugotovila, kako ti ljudje čutijo in razmišljajo, je šla v dom starejših občanov v Cerknico, kjer je spoznala gospo Metko, ki trpi za to boleznijo.
Ugotavlja, da je naša država preveč malodušna do starejših ljudi, predvsem do tistih, ki živijo na negovalnih oddelkih in na oddelkih za osebe z demenco v domovih starejših. Pomembno bi bilo, da bi bilo družbeno okolje vsem starejšim, pa tudi osebam z demenco naklonjeno, in bi jim omogočalo ohranjati samospoštovanje, pogum in dostojanstvo ter jim dovolilo, da preprosto nadaljujejo življenje po svojih močeh in osebnih vzgibih.
Preberite tudi: Tomi Meglič otroka usmerja v šport. Kliknite TUKAJ!
