Obiskovalci Drame in drugih slovenskih gledališč si ga bodo zapomnili po številnih imenitnih vlogah, ki jih je nanizal v dolgoletni gledališki karieri, po vlogah v filmih in nanizankah. Sama pa si ga bom zapomnila kot dobrega soseda, ko sem si kot študentka novinarstva delila stanovanje s sošolkama s fakultete in smo se, živeč dva bloka narazen, srečevali na naših vsakdanjih poteh.
Bil je prijeten, zabaven, celo malce sramežljiv, slednje je na odru enostavno izginilo … Spominjam se, kako je bil strt po koncu ljubezni s kolegico Polono Juh, kako je bil nekaj časa sam, nato pa je leta 2001 v njegovo življenje prišla lepa in prijetna temnolasa študentka umetnostne zgodovine Andreja Žgajnar, ki je kmalu postala ljubezen njegovega življenja. Nikoli ni obešal na veliki zvon, da se imata lepo. Ravno tako ne njune poroke v najožjem družinskem krogu v romantični Logarski dolini. Andreja in Jernej sta bila zmagovalni tandem. Tudi ona je z vsem srcem postala gledališčnica, a ne na odru, temveč za njim. Jerneja je podpirala na njegovi poti, skupaj sta se veselila, ko se jima je pred enajstimi leti rodila hči Sofija, tri leta pozneje pa še sin. Igralcu se ni še nikoli tako mudilo domov kot ravno tedaj, ko sta v njegovem domu na vasi (z Andrejo sta si uredila prekrasno hišo na robu Ljubljanskega barja in se imenitno vživela v vaško življenje) racala njuna otroka. Čeprav so mu v Drami in drugje režiserji zaupali pomembne vloge gledaliških junakov, je bil doma oče, ki je svoja otroka iskreno ljubil in ju želel popeljati na samostojno pot v življenje. Zavedal se je svoje sreče, bil zanjo hvaležen, pogosto pa je priskočil na pomoč tistim, ki jih je usoda zanjo prikrajšala. Sodeloval je v številnih dobrodelnih akcijah, s svojim glasom in stasom se je zavzemal za boljši svet. Znan pa je bil tudi po tem, da je življenje vedno zajemal z veliko žlico. Strastni ljubitelj kulinarike in košarke se je ves čas trudil obvladati in izklesati postavo. Na ta račun so padale številne stave, bilo pa je tudi obilo smeha ob izgubljenih shujševalnih dvobojih, ki se jih je loteval s kolegi iz Drame. Čeprav je skrbno varoval zasebnost, je bil, kot novinarji pravimo tistim ljudem, ki nam s svojo profesionalnostjo in človeškostjo prirastejo k srcu, »normalen«. Zato je bolečina ob tem, ko mu je sredi smučišča nenadoma zastalo srce, toliko večja.
Kljub vsemu pa je težko razumeti, zakaj se je moral tako nenadoma posloviti tik pred svojim 49. rojstnim dnevom. Dragi Jernej, naj ti bo lepo onkraj mavrice!
