Navsezadnje je imela Aleksandra Tisa Jelinčič že pri sedmih letih prvo likovno razstavo v Beogradu in slikanju je samo še bolj in bolj predana. Dekle sicer rado tudi bere, zlasti pa so ji pri srcu pravljice. Najljubša ji je Morska deklica Hansa Christiana Andersena, a tudi ta se po njenih besedah ne more primerjati s tistimi, ki jih je njej in mlajši sestrici Aleksiji Iris vsak večer pripovedoval očka Zmago Jelinčič.
»Komaj sva čakali na nove dogodivščine treh zajčkov Skakalčka, Nagajalčka in Debelajska, pa raznih mišk,« pove Aleksandra, Zmago pa navidezno resno doda, da je moral kdaj cele dneve tuhtati, kaj bo povedal zvečer, saj mu je občasno domišljije tudi zmanjkalo. Hčerki sta želeli, da bi vse povedane pravljice tudi zapisal, a je vedno nekako zmanjkalo časa. Potem pa je Aleksandra dejala, da bi, če on pravljico napiše, ona zanjo narisala ilustracije. Beseda je dala besedo in tako je prišla knjiga Požrešna miška pred kratkim na knjižne police. Pravljico sta razdelila na take dele, da je vsak lahko dobil svojo ilustracijo, napisana pa je dvojezično – v slovenskem in francoskem jeziku. »Hčerka se na Osnovni šoli Prežihovega Voranca uči francoščino in jo ima zelo rada. Vsako leto ima šola izmenjavo s francosko osnovno šolo in letos so bili Francozi v Ljubljani. Drugo leto gredo naši otroci tja in s seboj bodo nesli tudi to knjigo kot darilo in predstavitev slovenskega jezika.«
A čisto brez zapletov tudi v pravljičarstvu ne gre. »Dolgo smo čakali na obljubljeno uvodno besedo francoske veleposlanice v Sloveniji. Čez čas pa je s francoskega urada prišel dopis, da veleposlanica ne bo napisala uvodne besede. Razlog je bil hčerkin priimek, češ, oče je politik. Kakor da je literatura politično orodje, še posebno otroška. Žalostno je, da se politiki vpletajo tudi v zadeve otrok. Zato pa smo, kjer smo,« je kritičen Zmago, a ne njemu ne hčerki zapleti niso vzeli volje za naprej. Po Požrešni miški že brusita svinčnik in barvice na novi zgodbi, ki ima za osnovo pregovor: povsod je lepo, doma je najlepše.
