»Tedenskega igranja starih mam sem imel res dovolj,« smeje priznava. »Oddaja, ki jo delam zdaj, je velik izziv in pravzaprav se v tem vidim vse življenje. Super se mi zdi prezentacija v kamero, v tem sem se res našel, poleg tega pa nisem več pod stresom. Zjutraj vstanem, pojem zajtrk, se malo ukvarjam s športom, preletim novice in podobno, potem pa počasi v službo. Lepo je, ne morem se pritoževati.«
K temu, da ima danes bolj umirjen slog življenja, je gotovo pripomoglo tudi to, da se je iz kaotične Ljubljane preselil nazaj v domače konce, v Brežice, že pred časom pa se je znebil tudi pametnega telefona in si omislil takega z le najosnovnejšimi funkcijami. »Razne aplikacije za družbena omrežja imam zdaj samo še doma na iPadu, uporabljam pa jih skoraj izključno za stvari, povezane s svojim delom. Vsem objavam na teh omrežjih danes močno manjka vsebina – blogerke in blogerji promovirajo razne kreme, vsi ti selfiji, ki so enaki … Sploh pa se mi zdi, da je šlo vse skupaj predaleč, ko se je funkcija 'stories' (zgodbe, funkcija, ki uporabnikom omogoča, da s sledilci delijo dnevne utrinke, fotografije in posnetke, ki po 24 urah izginejo, op. p.), ki smo je bili vajeni s Snapchata, pojavila tudi drugod, na Facebooku, Instagramu … Posledica je bila namreč ta, da si enostavno ves čas na teh posnetkih in gledaš življenja ljudi, ki jih sicer sploh ne poznaš. Jaz tega preprosto nisem mogel več. Rekel sem si: Jure, rodil si se leta 1984, odraščal si v devetdesetih brez interneta, izobraževal si se iz knjig, morda je čas, da se z interneta umakneš.« Začetki odvajanja so bili sicer težki, tako kot pri vsaki odvisnosti. »Prva dva meseca, ko nisem imel pametnega telefona, sem se peljal na nastop in ves čas tipal po torbi, kje je, da bi preveril, kaj se dogaja. Pa živčnost, tresenje … Saj morda to, da nenadoma presekaš to odvisnost, ni najboljša metoda, tako kot za druge trde droge ni, je pa vseeno dober začetek.«
Družbena omrežja so nam poleg tega, da povzročajo hudo odvisnost, naredila škodo tudi na drugih področjih: na Instagramu je vsakdo lahko zvezda, zato so nekateri, sploh predstavniki mlajših generacij, prepričani, da tudi za uspeh na preostalih področjih ni treba vložiti veliko truda. Jure temu odločno odkimava: »Ljudje so danes zastrupljeni s podobo. Pri nekom vidijo nekaj, kar jih navdihne, radi bi bili na njegovem ali njenem mestu, ne zanima pa jih delo, ki bi ga morali za to opraviti. Recimo – mene navdihuje Ian Fleming, avtor Jamesa Bonda. Rad bi imel hišo na Jamajki, tako kot on, in se udeležil predstavitve svoje nove knjige. Ne zanima pa me pisanje te knjige. Ali pa si zamislimo, da želi biti nekdo stand up komik. Rad bi bil na odru, pod njim tisoč ljudi, ki se mu smejejo, ne bi pa vlagal v to, da bodo njegove šale dejansko smešne. Tu se pozna ta 'fast-forward' življenjski slog, ki ga živimo – vsi bi radi, da jim zrastejo jabolka, ne bi jih pa radi zasadili.«
